CSU: manj položajev za »plemena«

Sestrska stranka CDU postavlja vse ostrejše zahteve – od izhoda iz območja evra za »bankrotirane narode«, do zmanjšanja števila položajev za predstavnike evropskih »plemen«

Nič ne kaže, da se bo nemška politika, ki v precejšnji meri določa tudi politiko celotne EU, kmalu spremenila. Zaradi nemških presežkov in velikega deficita držav evropskega obrobja evropskim ekonomistom preprosto zmanjkuje učinkovitih rešitev za popravljanje neravnovesij v območju evra. Ena od rešitev je že dolgo znana, čeprav je nekoliko radikalna, preseneča pa dejstvo, da se je pravkar znašla tudi v predlogu koalicijske pogodbe nemške vlade. Oziroma v obliki predloga bavarske CSU, sestrske stranke konservativcev CDU, ki bodo tudi v prihodnje, ob podpori SPD in možne »velike koalicije« vodili Nemčijo v naslednjih štirih letih.

CSU se namreč zavzema, da države članice, ki v doglednem času »niso sposobne izpolniti pogojev maastrichtske pogodbe, dobijo možnost začasnega izstopa iz območja evra«. Tako namreč piše v dokumentu, ki ga je vladajoča bavarska stranka predložila koalicijskim pogajanjem o evropskih vprašanjih. Njen voditelj in bavarski ministrski predsednik Horst Seehofer je pomemben politik, saj si je z absolutno večino na domačih volitvah okrepil položaj v uniji CDU/CSU ki jo vodi kanclerka Angela Merkel. Vse to bi seveda lahko kmalu postalo tudi kamen spotike med tremi partnerji. Trije sekretarji strank so doslej sicer javno zmeraj zatrjevali, da pogajanja potekajo dobro in da večjih težav glede politike v zvezi z EU ni, toda prav zahteva, da se »grešnikom« in »bankrotiranim narodom« iz območja evra v prihodnje omogoči izhod iz tega območja, bo zagotovo zadeva, o kateri bodo v Nemčiji potekale najbolj ostre debate.

Vse skupaj ni povsem nenevarno niti za Slovenijo, saj bi se lahko tudi mi hitro znašli v klubu »bankrotiranih grešnikov«, ki bi jim Nemčija kot hitro rešitev za finančne težave lahko pokazala vrata iz območja evra. To tudi ni edina sporna točka med partnerji. CSU si na primer želi referendumov o »evropskih zadevah posebnega pomena«. Vse to pa je še manj nedolžno tudi zato, ker postaja očitno, da se vodja CSU Horst Seehofer pravzaprav že pripravlja na majske evropske volitve ter poskuša tudi s takšnimi predlogi odvzeti veter iz jader »protievropski« Alternativi za Nemčijo (AFD). Prav zato ima CSU še manj manevrskega prostora kot običajno.

CSU želi tudi vitkejšo Evropsko komisijo. Thomas Silberhorn, ki se v imenu CSU pogaja o evropskih zadevah, je dejal, da bo potrebno bistveno zmanjšati »vse oddelke«, saj da imajo »tako velike kabinete samo še v Afriki, kjer morajo vzeti v obzir vsa plemena, ko sestavljajo vlado«. Po oceni CSU bi torej nekatera, najverjetneje »manjša plemena« lahko ostala brez svojih zastopnikov oziroma komisarjev in drugih uradnikov – kar bi tudi v Sloveniji verjetno lahko vzbudilo neprijetne spomine na čase, ko predstavniki Slovencev, enega od »plemen troimenega naroda« že v prvi Jugoslaviji niso bili reprezentativno zastopani.

Dodatne težave pa bi pri sestavljanju koalicije lahko predstavljalo tudi popolnoma drugačno stališče nemških socialdemokratov, ki so se postavili na stran kritikov državne politike in kot zelo slabo ocenili velik izvozni presežek države. Na sobotni strankarski konvenciji v Leipzigu so namreč Merklovo pozvali, naj se resno spoprime z gospodarsko neenakostjo v okviru območja evra. Poziv je podprla večina od 600 delegatov. Ekonomska neravnovesja v EU so namreč najresnejši problem Evropske unije, kar je zapisano tudi v posebni resoluciji »Izgradnja novega zaupanja za boljšo Evropo«, ki so jo sprejeli nemški socialni demokrati. Kritika SPD je pravzaprav tudi v popolnem sozvočju s podobnimi kritikami ameriškega finančnega ministrstva, IMF-a in Evropske komisije same, ki opozarjajo, da so napori Nemčije in dosedanje vlade Angele Merkel, da čim bolj poveča izvoz nemškega gospodarstva, povzročili velik primanjkljaj v zadolženih državah območja evra, ki so bile največje porabnice nemških izdelkov, od avtomobilov do izdelkov kemične industrije. Člani SPD so prepričani, da takšna politika škodi tako Nemčiji kot največjim nemškim partnericam v 17-članskem območju evra.

Nemčija se namreč sooča z velikim, 6-odstotnim presežkom v državni blagajni, ki je v največji meri rezultat uspešnega izvoza, medtem pa se večina nemških partneric sooča z velikimi deficiti, ki jih države zaradi nezmožnosti pocenitve lastne valute (ki so se ji odrekle) lahko zmanjšajo samo na račun vse manjših plač, pokojnin in socialnih prispevkov. Vendar pa Michael Meister, ki je v CDU odgovoren za področje financ, na te kritike odgovarja s trditvijo, da je »osupel« zaradi takšnih kritik. Ekonomski kazalci so kljub temu jasni – ko se je Nemčija združevala in je imela velikokrat deficit, so evropske države obrestne mere vzdrževale na zelo nizki stopnji, zaradi česar si je tudi Nemčija kmalu lahko opomogla. Po uvedbi evra pa je bila inflacija v »južnih« državah EU bistveno višja kot v Nemčiji, kar je znova koristilo Nemčiji. Tudi zato sedaj evropsko »obrobje« od Nemčije zahteva solidarnost. Vendar te solidarnosti – razen v okviru stranke SPD, ki pa je danes šibkejša, kot v preteklosti – v Nemčiji v zadnjih letih ni več mogoče zaslediti.