Iran: zgodovinski preobrat ali zgodovinska napaka?

Na pogajanjih z Iranom je šest držav sklenilo morda zgodovinski dogovor o iranskem jedrskem programu, ki bi lahko popolnoma spremenil odnose na Bližnjem vzhodu

Po več kot dveh mesecih pogajanj med šestimi velikimi silami in Iranom, po sankcijah OZN ter regionalnemu konfliktu v Siriji, ki je vojno pripeljal vse do meja Irana, smo danes priča zgodovinskemu trenutku – dogovoru o mednarodnem nadzoru nad iranskim jedrskim programom v zameno za omilitev sankcij proti islamski republiki. Če bo dogovor prestal preizkušnjo časa in radikalnih kritikov sporazuma na obeh straneh, bi lahko ta dogovor pomenil enega od največjih preobratov v svetovni politiki od konca druge svetovne vojne do danes.

Dogovor, pred katerim so se predstavniki ZDA po poročanju AP tudi trikrat tajno sestali z iranskimi pogajalci, predvideva, da bo Iran ustavil bogatenje jedrskega goriva nad dvajset odstotki, mednarodna skupnost pa bo odpravila ukrepe. Iran bo pridobil za okoli 7 milijard dolarjev sredstev, novih ukrepov v obdobju pol leta pa ne bo, če se bo Iran držal dogovora. Ta dogovor je z Iranom sklenilo vseh pet stalnih članov varnostnega sveta, ki se jim je pridružila tudi Nemčija v sklepni fazi pogajanj, ki so trajala štiri dni.

Omenjeni dogovor spreminja geopolitična razmerja na Bližnjem vzhodu in ga seveda ni mogoče razumeti izven konteksta neuspešne vojne zoper Sirijo, ki se je že pred nekaj meseci končala s kompromisom, ki ga je predlagala Rusija. Sporazum z Iranom je zato tudi logična posledica neuspešne vojne zahodnih držav in njihovih posrednikov zoper »režim Bašarja Asada«, kot so to situacijo zelo radi opisovali mediji, pa tudi rezultat neuspešne politike intervencij, ki se je začela že z napadom na Afganistan in Irak pred več kot desetletjem. V teh vojnah sta se moč in vpliv ZDA bistveno zmanjšala, hkrati pa je Iran prav zaradi napada ZDA na Irak pridobil nove zaveznike v Iraku, Siriji in Libanonu. Istočasno je Iran okrepil zavezništvo tudi z Rusijo in Kitajsko. Zahodne države so bile zato pred enako težko izbiro kot Iran – tvegati naslednjo fazo spopadov in novo vojno, ali pa skleniti kompromis. Vojna zato, da bi Iranu preprečili pridobiti jedrsko orožje, ki ga ima v regiji že Izrael, nikoli ni bila posebej privlačna izbira. Pri tem pa bi takšna vojna zahtevala še krvav pohod skozi Sirijo, dobro branjeno s protiletalskimi in protiladijskimi raketnimi sistemi ruske proizvodnje. Po drugi strani pa iransko vodstvo, ki je trdilo, da jedrskega orožja sploh ne namerava izdelati, ni želelo tvegati vojaškega spopada na svojih tleh, v katerem bi zagotovo posredno ali neposredno sodelovala tudi Izrael in iranski večni rival - Savdska Arabija. Vrednost iranske valute je namreč od leta 2011, ko je bil uveden zadnji krog sankcij, padla za polovico, inflacija pa se je dvignila na 40 odstotkov. Kompromis je bil za vse v pogajanjih - ter tudi za svet - vsekakor veliko boljša izbira od nove vojne.

Kompromis pa je bilo seveda mogoče narediti tudi zaradi Hasana Rouhanija, v Veliki Britaniji (na Univerzi Glasgow) šolanega novega predsednika Irana. In čeprav so predvsem Izrael, Savdska Arabija, Katar in deloma tudi Turčija v zadnjih nekaj letih aktivno »navijali« za vojno opcijo, torej za vojno zoper Iran, se je ta politika s sirskim debaklom sfižila do te mere, da je bil kompromis samo še vprašanje časa. Dolgoročno to seveda pomeni marsikaj, predvsem pa, da se bodo dosedanja zavezništva na Bližnjem vzhodu bistveno spremenila. To se že kaže v jeznih reakcijah Savdske Arabije in Izraela, ki zbližujeta svoja stališča, medtem ko se odnosi med tema dvema državama in ZDA počasi ohlajajo. To seveda ne pomeni, da bo ZDA takoj zamenjala svoje strateške partnerje v regiji, vendar zagotovo odpira možnost precej drugačnih razmerij na Bližnjem vzhodu, kot smo jih poznali do 24. novembra letos. Končno - ali ni bil Iran vse do padca šaha dolga leta velik zaveznik ZDA, da o tem, da je politični sistem v Iranu seveda bistveno bolj demokratičen od vladavine v Savdski Arabiji sploh ne govorimo. Dogovor pomeni tudi velik uspeh za Rusijo in Kitajsko, ki si s tem odpirata vrata za gospodarsko sodelovanje z Iranom. Za Rusijo je sporazum še zacementiral nov in okrepljen položaj v prihodnjih dogovorih z ZDA, članicami EU ter ostalimi državami sveta. Istočasno pa je dogovor tudi uspeh za Baracka Obamo, ki se je, ozaljšan z Nobelovo nagrado za mir, še samo pred dvema mesecema pripravljal na napad na Sirijo, ki bi se zagotovo končal z večjo regionalno vojno. Ker je Obama pri tej nameri ostal brez podpore zakonodajalcev, jim bo to zmeraj lahko navrgel, ko mu bodo očitali, da je bil »premehak« z Iranom. S tem kompromisom pa ima tudi možnost, da v zgodovino odide kot predsednik, ki je vojne požare (večinoma) gasil, ne pa še dodatno razplamteval.

Dogovor so že pozdravili številni voditelji sveta. Zunanji minister velike Britanije William Hague je dejal, da je dogovor »dober za svet, vključno z Bližnjim vzhodom ter za same prebivalce Irana.« iranski predsednik Hasan Rouhani pa je dejal, da dogovor odpira »nove horizonte.« Vsekakor pa gre samo še za prvo fazo sporazumevanja z Iranom. Zelo mogoče je, da Obama ne bo uspel prepričati Kongresa, da omili sankcije Iranu. Pa tudi izraelski premijer Benjamin Netanjahu je že ostro kritiziral dogovor, zaradi katerega je dejal, da je »zgodovinska napaka«, zaradi katere naj bi svet postal »bolj nevaren.« Pričakovano.