Apokalipsa zdaj: osem ničel za jedrsko vojno

Ameriška vojska je več kot dve desetletji kot šifro za izstrelitev 50 medcelinskih raket Minuteman z jedrskimi konicami, zaradi čim hitrejše izstrelitve določila – osem ničel

Vsi verjetno spomnimo kakšnega filma, kjer v napetih trenutkih pred izstrelitvijo jedrskih raket glavni junaki v izstrelitveni računalnik istočasno vtikajo ključe, tipkajo zapletene šifre, čakajo na avtorizacijo predsednika in podobno. No, kot vse kaže, so vse to samo pravljice, čista fikcija, medtem ko je – ali je vsaj bila – prava resnica veliko bolj neverjetno »filmska«, fantastična, prozaična in tudi – grozljiva.

Vse namreč kaže, da je bila na vrhuncu hladne vojne ameriška vojska tako zagreta za čim hitrejši »povračilni udarec« zoper morebitni napad hudobnih Sovjetov, da so zato, da bi omogočili čim hitrejši »odgovor« z jedrskimi raketami kot varnostno šifro v svojih jedrskih silosih več kot dve desetletjih v raketnih silosih namerno nastavili »šifro«, ki je imela – osem ničel. Če bi kakšen pozabljiv oficir imel težave z vpisovanjem te res ne posebej »težke« šifre, so imeli na izstrelitveni ploščadi za vsak primer to isto šifro – osem ničel – napisano še na kosu papirja. In samo teh osem ničel je ves svet več kot dve desetletji varovalo pred izstrelitvijo katerekoli rakete Minuteman z jedrskimi konicami, ki bi lahko zanetile tretjo svetovno vojno.

Vse skupaj se je začelo že z ukazom Johna F. Kennedyja leta 1962, ki je podpisal varnostni memorandum 160, s katerim je bilo zagotovljeno, da so v ameriški vojski na vso jedrsko orožje morali vgraditi »povezavo za dovoljeno akcijo« (PAL) oziroma napravo, ki je preprečevala nenadzorovano izstrelitev jedrskih raket brez pravilne šifre, izdane s strani pravega poveljstva. Zadevo so instalirali predvsem zato, ker so se jedrske konice ZDA nahajale tudi v drugih, potencialno »nestabilnih« državah, ki bi jih potencialno lahko zasegle in uporabile druge vlade. Sistem PAL je to onemogočil.

Razen tega je obstajala še ena nevarnost – lahko bi tudi en sam nekoliko »premaknjen« poveljnik na podoben način sprožil tretjo svetovno vojno. Ali kot je dejal ameriški general Horace M. Wade o generalu Thomasu Powerju, ki je imel tedaj pod seboj celoten ameriški jedrski arzenal: »Začelo me je skrbeti zaradi generala Powerja. Strah me je bilo, da general Power ni bil stabilen. Strah me je bilo, ker ima pod nadzorom toliko orožja in toliko oboroženih sistemov in da lahko, pod določenimi pogoji, sproži napad. Še preden smo imeli PAL je imelo jedrsko poveljstvo pooblastila, da naredi veliko zadev, to je bilo v njegovih rokah in on je to vedel.«

Toda ko so sisteme PAL namestili na rakete, se je vojaško poveljstvo pričelo pritoževati, da bodo te šifre samo onemogočile hiter odgovor v primeru sovjetskega napada. In tako so še 20 let po uvedbi tega sistema več kot polovico jedrskih konic v Evropi varovali z navadnimi mehaničnimi ključavnicami. Večina raket ni imela nameščenega novega sistema vse do leta 1977. Tiste rakete v silosih, ki so imele PAL sistem, kot na primer rakete Minuteman, so bile pripravljene na izstrelitev po posebnem navodilu obrambnega ministra Roberta McNamare, ki pa so ga vojaške oblasti ignorirale tako, da so na vseh 50 raket Minuteman varnostno kodo namestile na osem ničel - 00000000. Isto kodo so imeli na »listkih« napisano tudi vojaki.

Kot je povedal Dr. Bruce G. Blair, ki je bil nekoč bil izstrelitveni oficir raket Minuteman, »nas je naše navodilo za izstrelitev raket pravzaprav opozarjalo, da dvakrat preverimo zaslon s šiframi v našem podzemeljskem bunkerju zato, da bi zagotovili, da na zaslonu kot šifre ni nobene druge številke razen osmih ničel. To bi nam zagotovilo, da ne bi bilo potrebno čakati na predsednika države za potrditev izstrelitve, saj bi s tem samo še zapravljali dragoceni čas za jedrski napad na Ruse. Pošteno povedano, obstajala je tudi možnost, da bi bili naši poveljniški ali komunikacijski centri že 'zbrisani' in zato ne bi imelo nobenega smisla imeti vrsto jedrskih raket, ki jih ne bi bilo mogoče izstreliti samo zato, ker nihče ne bi imel prave kode za izstrelitev. To se je vojski zdelo večje tveganje, kot pa to, da bi nekaterim vojakom prepustili možnost, da sami izstrelijo rakete brez pravilne avtorizacije.«

Dr. Blair je bil tudi prvi, ki je to dejstvo povedal javnosti. Napaka je bila odpravljena. Toda to ne spremeni zgodovine. Strateško jedrsko poveljstvo v ZDA je očitno več kot 20 let vzdrževalo sistem, ki je omogočal »hiter in lahek« jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Kar je bilo sicer hkrati v popolnem nasprotju z navodili obrambnega ministrstva in predsednika države. Svet medtem sploh ni vedel, kako blizu jedrski katastrofi je bil – tretjo svetovno vojno bi lahko brez posebnih težav sprožil že vsak raketni operater z nekaj prijatelji, ali pa poveljujoči oficir, ki bi si zaželel konca sveta.