Razkrite skrivnosti britanskega imperija

Po odločitvi sodišč, da žrtvam dovolijo vpogled v strogo zaupne britanske arhive, v javnost pronicajo podatki, ki kažejo, kako je britanski imperij (neuspešno) uničeval kompromitirajoče podatke

Poskus nekdanjih oblastnikov v imperiju, »v katerem sonce nikoli ne zaide«, oziroma Velike Britanije, da prikrijejo hude posledice svoje kolonialne vladavine nad 23 deželami v prejšnjem stoletja, ne bo v popolnosti uspel. Na dan so namreč prišli dokumenti, ki kažejo, da je pomemben del dokumentacije z dokazi o zlorabah in kršitvah končal v britanskih arhivih in to kljub obsežni 'čistilni akciji', v kateri so posebni agenti britanske vlade uničevali vse, kar bi lahko kompromitiralo britanske uslužbence v deželah, ki jim je vladalo Njeno visočanstvo.

Aprila leta 1957 je namreč pet neoznačenih tovornjakov britanske Visoke komisije iz Kuala Lumpurja odpeljalo proti pristanišču številne dokumente z največjimi skrivnostmi britanskega imperija. Odpeljati bi se morali v sežigalnico, vendar so kljub temu po naključju preživeli uničenje in se znašli v britanskih arhivih. Med dokumenti je tudi memorandum iz Londona, ki zahteva, da mora v kolonijah vse dokumente, ki bi se nahajali izven Velike Britanije, pregledati poseben agent oziroma poseben oddelek obveščevalne službe MI5. To bi moralo zagotoviti, da bodo vsi dokumenti, ki bi lahko osramotili Veliko Britanijo in ki bi vsebovali rasne predsodke ali versko nestrpnost, uničeni ali poslani domov.

Omenjeni postopki so nato 'proizvedli' okoli 8.800 dokumentov, označenih z najvišjo stopnjo skrivnosti. Vendar pa so žrtve britanske vladavine v več primerih sodnih sporov uspele doseči, da se s teh dokumentov odstrani oznaka zaupnosti. To se je na primer posrečilo sorodnikom 24 malezijskih plantažnih delavcev, ki so jih britanski vojaki umorili leta 1948 v vasi Batang Kali. Sorodniki žrtev sedaj na Višjem sodišču izpodbujajo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je razsodilo, da britanska vlada ne more biti odgovorna za ravnanje svojih vojakov ter za poboj vaščanov.

Večina dokazov o tem, kaj se je zgodilo, je sicer uničena. Eden od agentov MI5 je bil nad akcijo uničevanja dokumentov, ki so jih zažigali ali pa potapljali v morje daleč od obale tako zadovoljen, da je zapisal, da je nevarnost »kompromitiranja in sramote za britansko vlado majhna«. Britanska vlada je namreč pred svojim odhodom iz dežel, ki so postale neodvisne, zahtevala uničenje vseh dokumentov, ki bi »lahko osramotili pripadnike policije, vojske, javne uradnike, politične agente ali informatorje«. Šele ko so bili dokumenti čisti, so bili prepuščeni uradnikom, ki so svoje posle predajali novim oblastem in o akciji čiščenja niso vedeli ničesar.

Dokumente, ki niso bili poslani v Veliko Britanijo, so morali »spraviti v dobro obtežene zaboje ter jih potopiti v globoki vodi na maksimalni oddaljenosti od obale«. Navodilo je tudi zapovedovalo, da je potrebno preprečiti prizore, kot so bili tisti v Indiji, ko so bili lokalni mediji polni poročil o dimu, ki se je vil nad Delhijem, ko so britanski uradniki množično sežigali dokumentacijo pred svojim odhodom iz Indije leta 1947.

Kljub temu pa so nekateri tajni dokumenti uspeli preživeti uničenje. Decembra leta 1963 so na primer iz Kenije proti otoku poslali 307 škatel strogo zaupnih dokumentov. Ostali so skriti vse dokler to poletje britansko sodišče ni zaukazalo njihovega razkritja, kar je privedlo do kompenzacije vlade Velike Britanije in uradnega opravičila zunanjega ministra Williama Hagua žrtvam v Keniji. Svoje zadoščenje so prejeli šele po šestih desetletjih, saj je britanska vlada pristala, da nekaterim žrtvam, ki so bili podvrženi mučenju med britansko kolonialno oblastjo v Keniji, izplača odškodnino.

V Keniji se je namreč leta 1952 začela vstaja skupine Mau Mau, ki jo je večinoma sestavljala etnična skupina Kikujev, Embujev in Merujev. Vstaja je trajala vse do leta 1960. Gibanje Mau Mau so večinoma sestavljali kmetje, ki so jim odvzeli zemljo in tudi nezaposleni v prestolnici Nairobi. V Keniji se je s tem, ko je britanski imperij Kenijo označil za svojo kolonijo, začelo razlastninjenje zemlje, ki je bila nekoč v lasti staroselcev. To pa je povzročilo nasilje med staroselci in kolonialno oblastjo, ki se je vrstilo vse od konca 19. stoletja in vodilo v vstajo leta 1952. Britanski imperij se je na upor odzval z nasiljem.

Sprva Britanci vse pogostejšega nasilja niso jemali resno, saj so verjeli, da so vojaško dovolj močni, da zlomijo upor. Ker se je upor nezadržno širil, pa so kmalu vpeljali kolektivne kazni, ki so veljale za nekatere etnične skupnosti. Med iskanjem pripadnikov gibanja so zaprli več deset tisoč domnevnih članov skupine in njihovih simpatizerjev. Številne so mučili, ubili, obsodili na prisilno delo, globe, zaseg zemlje in imetja. Britanci so v boju proti upornikom uporabili tudi kraljevo vojno letalstvo, ki je do leta 1955 odvrglo približno šest milijonov bomb.

Organizirali so tudi sistem taborišč, ki so ga imenovali »cevovod«. Razmere v koncentracijskih taboriščih so bile nečloveške, metode pa podobne tistim v nemških taboriščih. Šele z razkrivanjem dokumentacije o vseh teh dogodkih pa se je za žrtve odprla pravna možnost za zahteve po rehabilitaciji in odškodnini, ki bi jo lahko prejelo okoli 10.000 žrtev in njihovih sorodnikov.