Nekoč je bila prohibicija

ZDA pred 80 leti odpravile ustavno prepoved alkoholnih pijač

V ZDA je bil 5. decembra 1933 ratificiran 21. amandma k ustavi, s katerim so odpravili 18. amandma, sprejet leta 1920, ki je prepovedal proizvodnjo in prodajo alkohola. Prohibicija je bila sporna od samega začetka. Čeprav se je v 13 letih njene veljave zmanjšala smrtnost zaradi ciroze jeter, se je obenem povečala smrtnost zaradi kriminala. Prohibicija, za katero se je zavzemal predvsem konservativnejši južni del ZDA, je imela tudi presenetljivo dobre posledice za enakopravnost ras in pravice žensk.

To je bilo namreč v ZDA obdobje strogega rasnega ločevanja in čas, ko so možje po službah hodili v bare, žene pa so jih čakale, da se praznih žepov primajejo domov. Prohibicija je vodila v nastanek ilegalnih podzemnih klubov, kjer so ob sodelovanju podkupljenih policistov in politikov veselo točili alkohol. Tako imenovani "speak-easy klubi", ki jih je bilo samo v mestu New York več deset tisoč, so kršili zakone glede alkohola, zato je bil korak do kršenja moralnih zakonov zelo kratek. Hudo ironično je tudi, da se je za prepoved alkohola zavzemala rasistična organizacija Ku Klux Klan, ki je s tem posredno prispevala k lastnemu zatonu in večji rasni enakosti v ZDA.

Prohibicija je povzročila tako imenovana "rjoveča 20. leta", ko so se ljudje izjemno zabavali in podirali stare tabuje, a to je veljalo predvsem za mesta in premožnejše. Ti so si še pred uveljavitvijo 18. amandmaja napolnili zaloge, kot na primer predsednik ZDA Woodrow Wilson. Ko jim je zalog zmanjkalo, so jih za malce več denarja zlahka obnovili na črnem trgu. Prohibicija je pomagala gospodarstvoma Mehike in Kanade, kjer so proizvajali alkoholne pijače in jih z velikim dobičkom tihotapili čez mejo v navidez puritanske ZDA. Denarja je bilo več kot dovolj tudi za posrednike in v 20. letih prejšnjega stoletja se je v ZDA razbohotil organizirani kriminal z razvpitimi vodji, kakršen je bil Al Capone, ki je imel povsem pod nadzorom Chicago.

Oblasti niso imele nikoli dovolj denarja, ljudi in volje, da bi učinkovito uveljavljale prepoved alkohola, še posebej ko je leta 1929 izbruhnila velika gospodarska kriza. Poleg mafijcev so služili zdravniki, saj je bilo uživanje alkohola dovoljeno na recept. Luknje v zakonu so izkoriščale tudi verske organizacije na čelu s katoliško cerkvijo, kjer je vino del verskega obreda. Ta izjema je pomagala ohraniti pri življenju del kalifornijskih vinarjev, ki so lahko proizvajali pijačo za verske obrede.

Nasprotovanje uživanju alkohola v ZDA sicer sega v čas naselitve prvih evropskih priseljencev, ki bi danes veljali za verske skrajneže. Puritanska kultura je v ZDA navzoča še danes, kajti tudi po odpravi prohibicije so zakoni glede alkohola zelo strogi. Vsaka država ima svoje zakone, dovoljenje za točenje alkohola pa lahko brez podkupovanja javnih uslužbencev dobi le posameznik, ki ni bil nikoli kaznovan.

Ob koncu 19. stoletja so nastajale različne organizacije, med katerimi sta bili najmočnejši Protigostilniška liga (Anti-Saloon League) in Ameriško društvo za vzdržnost (American Temperance Society), katerih člani so lobirali za prepoved. Močna je bila udeležba žensk, tudi iz praktičnih razlogov, saj so možje po napornem delovnem dnevu v gostilnah pustili večino dnevnega zaslužka.

Prepoved je bila učinkovitejša pri revnejših slojih, ki so si težje privoščili dražji alkohol na črnem trgu. Policijski ukrepi so najbolj učinkovali proti majhnim domačim žganjarnam, vinarnam in pivovarnam, če niso imele dovolj dobička, da ga odmerijo tudi predstavnikom reda in miru. Privlačnost alkoholne omame pa je bila na koncu še močnejša, morda še toliko bolj zaradi hude gospodarske krize. (STA, mm)