Horror mundi / Groza sveta

Prva dama slovenske poezije Svetlana Makarovič se danes ob 20. uri, po dveh razprodanih marčevskih literarno-koncertnih večerih z Mar Django Quartetom, v organizaciji Kina Šiška in Festivala Sanje vrača v črno šišensko Katedralo. Na večeru, poimenovanem Horror Mundi/Groza sveta, bo Svetlana interpretirala svoje najbolj grozljive pesmi, Zlatko Kaučič pa bo njeno najbolj temačno poezijo virtuozno povezal s svojo glasbo, ki jo bo, kot vedno, odigral v živo.

Zlatko Kaučič, dobitnik nagrade Prešernovega sklada in eden najboljših slovenskih džezovskih tolkalcev, se že od samega začetka svoje tolkalske kariere ukvarja tudi z uglasbovanjem poezije oziroma s prepletanjem poezije in glasbe. V tridesetletni glasbeni karieri je Kaučič izdal okrog 30 plošč, večinoma v tujini, med njimi solo album Round trip (1995), Glasba za Romana (1997),Squarci in Emotional playgrounds (1998), How deep is the ocean (2004) ter solo album Pav (2006). Uglasbil je poezijo Federica Garcíe Lorce, Alojza Gradnika in mnogih drugih. Že vrsto let ga navdihujeta življenje in delo Srečka Kosovela, ki mu je skupaj z Barbaro Korun posvetil album Vibrato tišine.

Svetlana Makarovič je vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka, ki je veliko, dobro in zelo domiselno pisala za mladino in najmlajše. Napisala je številne živalske pravljice - Miška spi (1972), Zajček gre na luno (1973), Take živalske (1973) - ki so njena najpomembnejša pripovedna oblika. V mladinskih pripovedih je oblikovala samosvoj slog. Odlikujejo ga motivne in besedne domislice ter anekdotičnost opisov literarnih osebic in dialogov.

Svetlana je nestrinjajne z družbenimi razmerami večkrat izrazila v besedilih in dejanjih. Zavzemala se je za sindikat svobodnih ustvarjalcev, branila avtorske pravice in demonstrativno izstopila iz Društva slovenskih pisateljev. Med drugim je odklonila sprejem Prešernove nagrade leta 2000 in izstopila iz RKC. Je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb namenjenih odraslim. V njih je obilje jedkih izjav in komentarjev. Med drugim ošvrkne tudi pogost eksistenčni vzorec sonarodnjakov z novorekom: Slovencelj (Slovenceljni). Tako imenuje vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence; črti »vsesplošno ljudsko bebavost«.

Na kritiko zmage travestitske skupine Sestre na izboru popevke za Evrosong zabrusi: »Mikrocefalusi vedno potrebujejo nekoga, da ga popljuvajo, pa naj bodo to Židje, pedri ali kadilci, kdor koli, samo da se počutijo bolj varne, čiste in poštene.« Doslednost lastnim načelom izpričuje z življenjem v samoti na deželi, blizu narave. (mm)