Referenca? Slovenec.

Lojze Peterle se je ob kandidaturi za šefa Sveta Evrope moral soočiti s svojo preteklostjo

Te dni je bilo aktualno vprašanje podpore evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu pri kandidaturi za prvega moža najstarejše evropske povezave, Sveta Evrope – jamstva miru v Evropi po prvi svetovni vojni in vrhovnega varuha človekovih pravic. Vlada ga nazadnje ni podprla in ga ni kandidirala za to visoko funkcijo, a zdi se, da s tem zgodba ni končana, nekatera vprašanja, ki so se postavila ob Peterletovem poskusu, ostajajo namreč brez odgovorov.

Prvič, kdo je pravzaprav Lojze Peterle? Je evropski poslanec, ki so ga v Evropski ljudski stranki nagovorili h kandidaturi, ker izpolnjuje visoko postavljene pogoje za položaj generalnega sekretarja Sveta Evrope in ker je v preteklosti opravljal funkcijo predsednika vlade oziroma ministra v eni izmed držav članic. Ampak – ali Peterle izpolnjuje tudi druge, moralno-etične pogoje za ta položaj? Je del skrajne, vplivne skupine evropskih poslancev, ki se zavzemajo za prepoved pravice do splava. Je član največje evropske stranke, ki je za potrebe obrambe Janeza Janše napisala resolucijo, s katero je slovensko pravosodje označila za politično motivirano. Je član stranke, ki je vložila interpelacijo zoper ministra Viranta, ker se je lotil implementacije sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ki deluje v sklopu Sveta Evrope), s katero je bila Slovenija obsojena množične kršitve človekovih pravic izbrisanih. In bil je tudi predsednik vlade, ki je izbrisala 25.671 ljudi.

Ob poskusu kandidature pa se postavlja še eno vprašanje: kaj so z načelno podporo Evropi sporočili tisti slovenski politiki, ki so ga podprli? Peterle sicer pravi, da njegovi kandidaturi ni nasprotoval nihče, da je celo imel podporo vseh deležnikov, predsednik Borut Pahor, čeprav v tem postopku nima pristojnosti, naj bi bil zanj celo lobiral pri premierki Bratuškovi, »izrecno« naj bi ga bil podprl tudi Virant. Iz kabineta predsednika republike zdaj sporočajo, da je Pahor Peterleta podprl, ker na splošno podpira »vse slovenske kandidature na najvišje funkcije v mednarodnih organizacijah«. Virant pa pojasnjuje, da je »v resnici zelo veliko političnih vprašanj, o katerih imava z gospodom Peterletom povsem različna in celo nasprotujoča si stališča«, da pa ga spoštuje, da ga je, kot Pahor, podprl izključno zato, ker je bila to priložnost, da bi na visoki funkciji Slovenija imela svojega predstavnika. Zanimivo je, da Peterletove matične stranke, NSi, ni bilo med neposrednimi podporniki. Njeni člani so vse skupaj spremljali od strani in se spraševali, kaj se dogaja. Ali kot pravi poslanec Matej Tonin: »Peterle bo nosilec naše liste za evropske volitve, da razmišlja o kandidaturi za kako drugo visoko funkcijo, ni nič omenil.«

Vlada nazadnje kandidature torej ni podprla. Peterle pa je potarnal, da nepodpora pomeni, da politika v Sloveniji še vedno deluje zgolj po sistemu, naši–vaši. Bil naj bi torej žrtev dejstva, da na oblasti trenutno niso njegovi. A če bi ga vlada dejansko kandidirala, bi storila natančno to, podprla bi kandidata s prevelikim bremenom, da bi predstavljal obraz varovanja človekovih pravic v Evropi, samo zato, ker je naš.