Denis Vičič

 |  Družba

Inventura dosedanjih vstaj: okrogla miza Delovega Revolta in alternativ

Javna tribuna Revolt in alternative v Kinu Šiška.

Javna tribuna Revolt in alternative v Kinu Šiška.
© Leon Vidic/Delo.si

Nekaj več kot eno leto je od začetka t.i. vseslovenskih ljudskih vstaj in približno toliko časa je minilo od vzpostavitve spletne platforme Revolt in alternative, projekta časopisa Delo in Delovih novinarjev Boštjana Videmška in Andreja Miholiča. Spletno stran je namenjena navadnim državljanom, ki so s spletno stranjo dobili neposreden dostop do medijev, ki ga običajno nimajo. Predloge, kako izboljšati slovensko družbo, je prek spletne strani podalo 160 državljanov, ki je napisalo 300 esejev. Po enem letu in treh javnih tribunah, ki so jih do sedaj organizirali, sta Videmšek in Miholič na četrti v Kinu Šiški poskušala od pravnice Barbare Rajgelj, sociologa Gorazda Kovačiča, sociologinje Vesne Leskošek in filozofa Boruta Osonkarja izvedeti, kaj je od vstaj sploh še ostalo in česa se lahko nadejamo.

Debato je začel Videmšek z vprašanjem, kaj se je v družbi spremenilo, da je upor zamrl, saj se njemu zdi, da gredo stvari na slabše. Barbara Rajgelj je dejala, da »se je predvsem spremenil način političnega delovanja, ne pa tudi vsebina. Prostor je postal bolj miren, manj konflikten, se pa nadaljuje, kar bilo že prej začrtano, ne samo zadnje leto Janševe vlade, ampak verjetno tudi že prej. Verjetno edino smiselno in pomembno je, da so se oblikovale stranke in da se je politično delovanje oz. delovanje za skupnost preneslo na različne družbene nivoje.«

Pa vendar, kako je možno, da je ljudstvo padlo na finto boljšega piarja, je vztrajal Videmšek, ki ne more verjeti, da so ulice prazne, čeprav nam gre po njegovem mnenju slabše. »Upor bo verjetno izbruhnil, ko bodo državljani dobili odločbe za plačilo davka na nepremičnine. Tam bomo namreč videli, kaj pomeni 4,7 milijarde evrov pomoči bankam. Učinki tega, kar se zdaj dogaja, bodo zapozneli,« je še dejala pravnica in opozorila, da po njenem protestništvo ni čisto zamrlo, saj se je na zadnjih protestih proti korupciji in proti reševanju bank na račun državljanov zbralo kar nekaj ljudi, ki so bili v svojih zahtevah složni in odločni.

Gorazd Kovačič je nato dejal, da so bili protesti gotovo odziv na aroganco oblasti. »Ko ljudem jemlješ pravice in hkrati teptaš njihove vrednote, kar se je zgodilo, ko Janševa vlada ni priredila proslave ob dnevu priključitve Primorske matični domovini, se bodo obrnili proti tebi,« je dejal.

Debata se je nato dotaknila najrevnejših, ki se protestov domnevno ne udeležujejo. Vprašanje namreč je, zakaj na ulicah ni bilo pol milijona ljudi, kolikor jih je po statističnih podatkih na socialnem robu. »Revni ljudje najprej pomislijo, kako bodo dan preživeli, kako bodo poskrbeli za otroke, zato nimajo časa na proteste. Protesti niso sestavljeni iz revnih ljudi – Maribor je bil v tem smislu malce drugačen, saj je bilo tam več delavstva. V Ljubljani pa je šlo za protest srednjega sloja, tistih, ki postajajo ogroženi,« je dejala Vesna Leskošek. Strinjala se je tudi s Kovačičem, da je proteste spodbudila aroganca oblasti. Opozorila pa, da zaradi umanjkanja protestov tisti, ki so na robu družbe, ostajajo popolnoma brez predstavnikov. Pomemben dejavnik, da se ljudje bolj ne aktivirajo, pa je tudi to, da »veliko ljudi noče sodelovati v boju za oblast in se zato umaknejo. Veliko jih je tudi razočaranih, da ni sprememb in da se vstajništvo institucionalizira, organizira v stranke, pri čemer potem mnogi čutijo, da ne gre več za njihov boj,« je še razmišljala Vesna Leskošek.

Kot je bilo moč slišati kasneje, ko se je v debato vključilo tudi občinstvo, so bile vstaje dojete kot avtentičen kolektiven izraz. »Vsi, ki so bili na ulicah, so vstajo dojeli kot resnico v gibanju.« Tudi povabljeni gostje okrogle mize so se strinjali, da so vstaje gotovo pustile pečat. »Brez vstaj in Nacionalnega preiskovalnega urada preganjanja korupcije ne bi bilo. Tisti, ki so poklicani za nadzor politikov, so dobili podporo ljudstva. In pomojem se politiki še vedno bojijo, da bi se vstaja ponovila, kar se vidi v odstavljanju in odstopih ljudi na vseh položajih, če se pojavi že najmanjši sum, da so delovali koruptivno,« je dejal Kovačič.

Kaj nam torej preostane? Priložnost moramo dati novim strankam – Solidarnosti in Iniciativi za demokratični socializem. A da je to, kar govorijo, možno, morajo pokazati z uresničljivimi ekonomskimi in političnimi programi, je dejal Kovačič. »Nujno pa moramo na volitve, saj vemo, kdo bo izvoljen v nasprotnem primeru, vemo, kdo ima bolj disciplinirane volivce, zato moramo tvegati in voliti, čeprav ne moremo vedeti, ali bodo kaj pokazali.« Za Barbaro Rajgelj je sicer pozdravila politični angažma nekaterih, saj se tega sicer otepa veliko takih, ki bi lahko bili dobri politiki, a si raje ne omadežujejo imena in se zato politike ne gredo, je pa dejala, da nima »nobenih velikih pričakovanj, saj je Slovenija del sveta in Evrope in se čudežev ne da delat.« Morali pa bi po mnenju pravnice nujno spremeniti socialni sistem in trg dela. »Nujno je, da se zaostri generacijski konflikt, da se izenačijo položaji, da se vsako delo obravnava enako v smislu obremenitev in v smislu pravic. Zdaj namreč skoraj nihče od prekarno zaposlenih mladih ne zmore plačevati prispevkov za varno starost. Če ne bomo zdaj nečesa spremenili, nas čez 20 let čaka socialna bomba.«

Barbari Rajgelj se zdi pomembno tudi to, da začnemo vsi enako nositi breme krize. Ker ne glede na protestne vzklike »Ne bomo plačali vaše krize«, krizo plačujemo navadni državljani, a ne vsi enako. »BDP Slovenije se je v zadnjih nekaj letih zmanjšal za osmino, meni osebno pa se življenjski standard ni znižal za osmino, ampak samo za pet odstotkov. Kdo torej nosi vse breme krize? Da vsi nosimo bremena krize enako, je laž. Tisti, ki nima ničesar, in jaz, ki imam teh pet odstotkov manj, nisva enaka.«

Sociologa, pravnica in filozof so se strinjali še, da je pomembna pridobitev vstaj to, da so »ljudje začeli videi smisel v vključevanju v skupnost in to, da se je skupnost sploh pojavila,« je dejal Osonkar. »Skupnost je sama sebe začela dojemati kot akt upora.« Vidna je tudi »izvensistemskost, saj so Mariborčani sprevideli, da znotraj obstoječega sistema ne morejo zadovoljevati svojih potreb.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.