Prijateljsko prisluškovanje

Britanski obveščevalci preko kabla TAT-14 prisluškujejo Nemčiji, Izraelu, agencijam OZN, diplomatom v Ženevi in Afriki, podpredsedniku Evropske komisije in več kot 60 državam sveta

Najnovejši dokumenti Edwarda Snowdena, ki so bili objavljeni na Švedskem in v Nemčiji, kažejo dve zanimivi novi dejstvi: prvič, da so poleg petih tesnih zaveznic (ZDA, VB, Nove Zelandije, Avstralije in Kanade) v skupnem prisluškovanju in spremljanju gibanja praktično vseh državljanov sveta sodelovale še tretje povezane države ter da so bile te iste države istočasno tudi tarče prisluškovanja s strani držav prvega prisluškovalnega razreda. Države tretjega razreda so Danska, Belgija, Nizozemska, Norveška, Švedska, Francija, Nemčija, Italija in Španija. Vse so imele posebne sporazume z ostalimi državami, članicami zavezništva 'Petih očes', ki predvsem s pomočjo ameriške NSA spremljajo večinoma elektronske podatke, ki se pretakajo po svetovnem spletu in telekomunikacijah.

To se sklada z že doslej znanimi podatki. Edward Snowden je namreč razkril, da komunikacijski oddelki britanske vlade (GCHQ) razpolagajo s tehnologijo, s katero v okviru tajnega programa Tempora prestrezajo in shranjujejo ogromne količine podatkov, večinoma elektronska sporočila, telefonske klice, zapise na socialnih omrežjih in podobno, praktično vse, kar gre skozi mednarodne optične kable. Program se je začel leta 2008 in kopira podatke z okoli 200 optičnih kablov, analitiki pa naj bi preiskali okoli 70.000 ključnih besed. Gre za program največjega internetnega dostopa zveze Petih očes elektronskega prisluškovanja, v katerem so po poročanju Guardiana ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Do konca leta 2012 je imel GCHQ dovolj računalniške moči za procesuiranje informacij, ki jih je lahko istočasno zbiral s 46 optičnih kablov naenkrat, kar je pomenilo okoli 600 milijonov mednarodnih telefonskih klicev in elektronskih sporočil dnevno. GCHQ svoje podatke tudi deli (in v zameno dobiva druge podatke) z ameriško NSA. Do podatkov, do katerih je imel dostop Edward Snowden, naj bi imelo po ocenah Guardiana možnost dostopati okoli 850.000 zaposlenih v ameriški NSA ter zasebnih izvajalcev. »S svojega računalnika sem lahko prisluškoval komurkoli: vam, vašemu računovodji, zveznemu sodniku ali celo predsedniku, če bi uporabljal zasebno elektronsko pošto,« je novinarjem Guardiana razkril Edward Snowden. 

Skupina štirinajstih držav, ki sodelujejo v tem projektu, je znana tudi pod kratico SEUR. Prvo informacijo o tem je objavi švedski TV program 'Misija: raziskuj', drugo pa nemški Spiegel  skupaj z Guardianom in New York Timesom. Spiegel podrobno opisuje, kako so britanski obveščevalci vladnega urada GCHQ okoli 190 kilometrov južno od Londona svoje prisluškovalne antene usmerili ne samo proti Atlantiku, pač pa so iz centra prestrezali tudi podatke o Nemčiji, Izraelu, uslužbencih EU in mednarodnih organizacijah. Oporišče v Cornwallu, ki je bilo del programa Echelon, pa prisluškuje tudi podmorskim kablom v zalivu Widemouth.

Eden od podmorskih kablov, imenovan TAT-14, poteka iz nemškega telekomunikacijskega podjetja Deutsche Telekom v vzhodni Friziji. Angleški obveščevalci skozi ta vir prisluškujejo nemškim telefonskim številkam, v to pa so se lahko prepričali tudi novinarji New York Timesa in Guardiana, ki so istočasno dobili podatke, ki jih je priskrbel Edward Snowden. Drugi dokumenti kažejo, da britanski obveščevalci prestrezajo celotno vsebino vseh satelitskih linkov, na primer Nemčija-Gruzija ali pa promet na relaciji Nemčija-Turčija. Na seznamu prisluškovanih so tudi telefoni in elektronske številke trenutnega podpredsednika evropske komisije Joaquina Almunie, izraelskega predsednika vlade, izraelskega obrambnega ministra in mnogih drugih pomembnih osebnosti. Vsa ta razkritja bodo zagotovo sprožila tudi politične posledice, saj takšno prisluškovanje med zavezniki ni običajno.

Vse tudi kaže, da bo zagotovilo ameriškega veleposlanika slovenskemu zunanjemu ministru Karlu Erjavcu, da ZDA v Sloveniji niso prisluškovale, težko dokazati kot prepričljivo in verjetno – Spiegel, NYT in Guardian so namreč objavili samo majhen del dokumentov, ki vsebujejo na stotisoče prisluškovanih povezav iz več kot 60 držav. Prisluškovani so bili namreč vsi pogovori, ki so potekali preko satelitskih zvez, na primer vsi pogovori iz Belgije v smeri afriških držav in obratno ter pogovori med posameznimi državami. Almunia, ki je bil leta 2009, na vrhu finančne krize še evropski komisar za finance je imel v angleških dokumentih tudi svojo kodno oznako - Broadoak.

Almunia je v preteklosti že kaznoval ameriška podjetja, kot so Citigroup ali J.P. Morgan ter Johnson & Johnson in ima pomembno vlogo tudi pri odločitvi, ali Google zlorablja svoj položaj na trgu. Med prisluškovanimi so tudi afriški voditelji, diplomati, veleposlaniki in poslovneži. Posebej so omenjeni diplomati zaposleni v organizacijah OZN kot so na primer FAO, UNICEF in Inštitut OZN za raziskovanje razorožitve UNIDIR, ter diplomatske misije v Ženevi. Tudi organizacije kot so Zdravniki brez meja ali švicarski IdeasCentre so na seznamu britanskih agentov - skupaj s francoskim proizvajalcem vojaške opreme Talesom ter energetskim gigantom Totalom.