FBI: Avtorska zaščita priročnika za zasliševanje

Uslužbenec FBI je v svoji vnemi, da zaščiti avtorske pravice piscev tajnega priročnika o zasliševanju, tega naredil javnega in dostopnega v ameriški Kongresni knjižnici

V ZDA se trenutno nekateri borci za človekove pravice, pa tudi policisti veselo hahljajo nad bizarno zgodbo, ki spada v rubriko saj ni res, pa je. Ameriški zvezni preiskovalni urad FBI ima namreč okoli 70 strani dolg »priročnik za prisluškovanje«, v katerem je natančno opisano, kako morajo policisti zasliševati osumljence, da bi čimprej prišli do podatkov, s katerimi bi lahko dokazali kazniva dejanja. Ameriška zveza za varovanje državljanskih pravic in svoboščin (ACLU) si že vrsto let prizadeva, da bi prišla do tega priročnika, saj želijo njeni člani in pravniki preveriti, ali med navodili niso tudi takšna, ki bi preiskovalce napeljevala h kršitvam človekovih pravic aretiranih ljudi. Doslej so samo enkrat preko odredbe sodišča uspeli dobiti samo en izvod omenjenega priročnika – vendar takšnega, v katerem so bili najbolj »zanimivi« deli zakriti, tako da jih aktivisti niso mogli prebrati.

Toda te dni si lahko ta priročnik v ZDA ogleda prav vsak, ki ima veljavno člansko izkaznico ameriške Kongresne knjižnice v Washingtonu. Razlog za to je preprost – strog zaupni priročnik je namreč del rednega knjižničnega gradiva, ki je na voljo obiskovalcem. Eden od uslužbencev FBI se je nekoliko preveč »potrudil« in je na vsak način želel »avtorsko zaščititi« vsebino omenjena priročnika. Ker je zahteval avtorsko zaščito, je Kongresna knjižnica od njega zahtevala, da pošlje tudi izvod dela, ki ga želi zaščititi. Kongresna knjižnica namreč v skladu z zakonom in postopkom avtorske zaščite hrani najmanj en izvod vsake takšne publikacije. In tako je eden od izvodov omenjenega strogo zaupnega priročnika za zasliševanje našel svojo pot tudi do bralcev Kongresne knjižnice.

Pri tem strokovnjaki opozarjajo, da je bil trud »preveč marljivega« agenta FBI tudi povsem nepotreben, saj so vsi dokumenti zveznih uradnikov že avtomatsko, v skladu z zakonom takoj po svojem nastanku zaščiteni, tako da postanejo državna lastnina in jih sploh ni mogoče nepooblaščeno razmnoževati. V portalu Moher Jonesa so preverili, če se priročnik res nahaja v knjižnici in so ga tam tudi res našli. Nekateri poznavalci te problematike so bili nad tem dejstvom nekoliko presenečeni. »Dokument, ki sploh ni bil uradno izdan sploh ne potrebuje avtorske zaščite,« je ocenil Steven Aftergood, strokovnjak za tajne dokumente iz Ameriške zveze znanstvenikov. »Le kdo bi lahko nepooblaščeno kopiral tak dokument? Celo če bi kdo to želel narediti, ne bi mogel storiti tega, ker ne bi imel dokumenta. Dokument namreč ni na voljo.«

Novinarji Mother Jonesa sicer niso imeli pravice, da bi objavili »očrnjene« dele priročnika, vendar so naredili primerjavo neredigirane in redigirane verzije ter ugotovili, da priročnik »vzpodbuja nekatere zelo zastarele in diskreditirane tehnike zasliševanja. Pri tem opozarjajo na dejstvo, da pravkar tudi New Yorker kritizira eno izmed omenjenih tehnik oziroma »Reidovo metodo«, zaradi katere je že prišlo do velikega števila lažnih priznanj. Za to metodo je značilno to, da zasliševalec zaslišanemu zelo odločno trdi, da ni prav nikakršnega dvoma v njegovo krivdo – ne glede na dokaze. Ameriški policisti se očitno kljub opozorilom torej še naprej oklepajo »preverjenih metod«, ne glede na njihove slabe ter napačne rezultate. To dejstvo bi morda lahko vsaj deloma pojasnilo tudi veliko prenapolnjenost večjega dela ameriških zaporov. V tem smislu je morda preveč delavni agent FBI-ja svoji državi – čeprav nehote – storil celo uslugo.