2014: leto konca vojne v Afganistanu?

Trenutno je v Afganistanu med skupno nekaj čez 70.000 tujimi vojaki še 35 predstavnikov Slovenske vojske, ki urijo afganistanski bataljon v okolici Herata

Afganistan v prihodnjem letu čaka konec bojnega delovanja mednarodnih sil, konec misije Isaf in odhod večine tujih vojakov. Ostalo naj bi še okoli 15.000 vojakov, ki naj bi še naprej pomagali uriti afganistanske sile, vendar misija po letu 2014 še ni jasna, saj afganistanski predsednik Hamid Karzaj še ni sklenil ustreznega sporazuma. S koncem misije Isaf, prve Natove misije zunaj običajnega območja delovanja, se bo zaključilo tudi 13-letno mednarodno vojaško posredovanje v Afganistanu proti talibanskemu režimu in borcem teroristične mreže Al Kajda, ki se je začelo po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001.

Misija se je uradno začela decembra 2001 z resolucijo Varnostnega sveta ZN in sprva je bilo njeno delovanje omejeno predvsem na prestolnico Kabul in okolico. Na celotno državo se je razširilo šele oktobra 2003, pod poveljstvo te misije pa so večinoma prešle tudi ameriške enote, ki so po Afganistanu preganjale ostanke talibanov in Al Kajde. Naloge misije, v kateri danes sodeluje 47 držav, so bile sprva usmerjene v stabilizacijo države, v zadnji fazi pa predvsem v urjenje afganistanskih vojakov in policistov. Po hitrem padcu talibanov je sprva kazalo, da bo z vojaškega stališča naloga relativno lahka in da bo glavni izziv vzpostavljanje demokracije in moderne afganistanske države, a se je položaj v deželi pod Hindukušem v letu 2005 z naraščajočim uporniškim delovanjem talibanov začel vse bolj zapletati.

Na vrhuncu konflikta se je v Afganistanu s talibani borilo okoli 130.000 Natovih vojakov, večinoma Američanov. Boji so postali vse intenzivnejši, s številnimi žrtvami tako na eni kot na drugi strani s številnimi "postranskimi" civilnimi žrtvami, predvsem na jugu in vzhodu države. V operacijah je bilo ubitih prek 3300 koalicijskih vojakov, večinoma Američanov in Britancev, številni so bili ranjeni, na talibanski (afganistanski) strani pa gredo številke žrtev v deset tisoče. Poleg tega politična situacija v Afganistanu s koruptivno politično elito okoli predsednika Karzaja tudi ni obetala, da bi lahko spremenila potek dogodkov na bolje. In sredi razmislekov, da vojne ne bo mogoče dobiti samo z vojaškimi sredstvi in da je treba pridobiti "srca in glave" Afganistancev, je Severnoatlantsko zavezništvo po tihem začelo razmišljati o umiku.

Okrepili so prizadevanja za urjenje afganistanskih varnostnih sil, da bi lahko prevzele odgovornost za varnost v državi. Na vrhu Nata v Lizboni leta 2010 so se dogovorili, da bodo do konca leta 2014 zaključili bojne operacije in se po 13 letih umaknili, Afganistan pa prepustili Afganistancem. Poudarek je bil predvsem na koncu bojnih operacij, ne pa tudi na povsem dokončnem odhodu tujih vojakov. ZDA so že v Lizboni napovedale, da bi v Afganistanu še ohranile prisotnost, predvsem "v podporo" afganistanskim silam, če bo Kabul to želel.

Ker so ZDA nadaljevanje sodelovanja pogojevale z nadaljevanjem razvojne in druge pomoči, Karzajevemu režimu ni ostalo veliko manevrskega prostora v pogajanjih, saj bi se mu sistem brez finančne podpore Zahoda sesul v nekaj dneh. Prazen prostor pa bi spet zasedli talibani. To je sicer še vedno možen razplet v Afganistanu, ki ga pomaga zapletati tudi Karzaj sam. Zveza Nato z ZDA na čelu namreč nadaljevanje sodelovanja v državi po letu 2014 pogojuje s sporazumom, ki ga je afganistanska plemenska skupščina loja džirga novembra načeloma že potrdila, a Karzaj zdaj zavlačuje s podpisom. Dejal je celo, da bi ga moral podpisati njegov naslednik na položaju, ki pa bo znan šele po volitvah, predvidenih aprila prihodnje leto.

V Natu pravijo, da bi bilo to prepozno in grozijo z umikom več milijard dolarjev vredne pomoči. Na to je Karzaja v začetku decembra po srečanju zunanjih ministrov Nata v Bruslju jasno opozoril generalni sekretar zavezništva Anders Fogh Rasmussen. Glede na še ne podpisan sporazum, ki ga je Karzaj sklenil z ZDA in ki naj bi bil podlaga za nadaljnje delovanje ostalih članic Nata v Afganistanu, bi pod Hindukušem ostalo še do 15.000 tujih vojakov, ki bi še naprej skrbeli za urjenje in izobraževanje afganistanskih sil. Sporazum naj bi veljal za naslednjih deset let. Karzaj je moral pristati na imuniteto ameriških vojakov pred afganistanskim pravosodjem in na ameriško izvajanje racij v "izjemnih primerih", s čimer je po mnenju kritikov (predvsem talibanov) pristal na kapitulacijo. Tudi zato naj bi se zdaj tako obotavljal s podpisom.

Zavlačevanje pomeni, da Nato ne more potrditi nove operacije, ki so jo že naslovili Odločna podpora. Tudi v Sloveniji so uradno še skrivnostni, kako in na kakšen način bi sodelovali v tej operaciji, a pričakovalo naj bi se sodelovanje z od desetimi ali enajstimi pripadniki. Odločitev o tem, ali bi sploh sodelovali, sicer še ni sprejeta, so pojasnili na obrambnem ministrstvu. Obrambni minister Roman Jakič je konec oktobra nakazal, da bi slovenijo sodelovanje v tej operaciji stalo od enega do 1,5 milijona evrov na leto. Skupno naj bi operacija Nato stala okoli 4,3 milijarde evrov letno.

Trenutno je v Afganistanu med skupno nekaj čez 70.000 tujimi vojaki še 35 predstavnikov Slovenske vojske, ki urijo afganistanski bataljon v okolici Herata. V skladu z načrtom umika naj bi se do konca junija vrnili vsi; le na poveljstvo Isafa bi do konca leta še odpotovala dva vojaka. S tem se bo zaključilo natanko desetletno delovanje Slovenske vojske v Afganistanu. Prvi vojaki so se na misijo Isaf podali marca 2004. Najštevilčnejši je bil 14. kontingent jeseni 2010, ki je štel 90 vojakov. Tedaj je Slovenija prevzela skupino za urjenje afganistanskega bataljona. Skupaj je v misiji Isaf po podatkih Slovenske vojske sodelovalo več kot 1150 slovenskih vojakov. Za vse se je misija doslej končala srečno. (STA, mm)