Zaporna in zoprna preteklost

O formalnih in moralnih posledicah kazenske obsodbe

»Ta je bil kolikor vem obsojen, kolikor vem je kazen odslužil in po zakonu je popolnoma čist, nenazadnje pa kaj ima njegova domnevna kriminalna preteklost opraviti z njegovimi odkritji,« se je o Romanu Leljaku, raziskovalcu zločinov totalitarne oblasti, na blogu vprašal Vinko Gorenak. Drži, kar pravi Gorenak. Kdor prestane kazen za storjeno kaznivo dejanje, je odplačal dolg družbi. Po preteku določenega obdobja po prestani kazni se njegovo ime izbriše iz kazenske evidence in lahko kandidira za najodgovornejše funkcije v državi, za predstavnika ljudstva najvišjega ranga, za poslanca recimo, pa tako ali tako.

A hkrati je prav, da se preteklost ne skriva, še posebej pri ljudeh, ki se predstavljajo kot verodostojen vir podatkov, dovolj verodostojen, da se na podlagi teh podatkov vlagajo kazenske ovadbe. Najbolj znana ovadba, vložena na podlagi Leljakovih odkritij, je ovadba zoper Mitjo Ribičiča. Da imajo ljudje pravico do vse resnice, priznava tudi Leljak sam, ki preteklosti ne skriva. Na blogu je zapisal: »Res je, da sem leta 1994 storil napako, obžaloval sem takrat, obžalujem danes, se opravičil. Dobil kazen in odsedel. Menim, da imam pravico živeti naprej, delati naprej.«

Leljak ima kot vsakdo res pravico do tega. Res pa je tudi, da ta njegova pravica ne omejuje pravice do svobode govora in pravice do obveščenosti, gre za pravici, ki sta v sodobni družbi univerzalni.

To ve tudi Gorenak, politik, ki se je postavil v bran Leljaku in njegovemu raziskovanju zločinov totalitarne oblasti, ki so se izvajali po navodilih partije. Mi pa se imamo hkrati pravico spomniti, da je Gorenak v prejšnjem sistemu pridno napredoval po hierarhični lestvici v policiji, represivnem aparatu totalitarne oblasti. In da je v partiji vztrajal malodane do konca. Zadnji izpis partijskega članstva, ki ga hranijo v Arhivu Slovenije, ima datum 30. junija 1989, ko je v Sloveniji vrela osamosvojitev. Med člani je tudi Vinko Gorenak.