Igor Mekina

, 14:00  |  Svet

V smrt zaradi pisem

Duševno bolnega državljana Velike Britanije čakajo v Pakistanu na vislice samo zato, ker se je razglašal za »preroka«. Ateistom ali »narobe verujočim« grozi smrt v 13 državah sveta.

Organizacija Amnesty International je pozvala Pakistan, da naj takoj ssvobodi moškega, ki so ga zaradi žalitve religije oziroma blasfemije obsodili na smrtno kazen. Gre za Mohameda Asgharja, britanskega državljana z duševno boleznijo (shizofrenijo), ki živi v Pakistanu. Prvič so ga aretirali že leta 2010, saj naj bi pošiljal različna pisma uradnikom in v njih zatrjeval, da je prerok. “Mohameda Asgharja sedaj čakajo vislice zgolj zato, ker je napisal vrsto pisem. Ne zasluži si kazni. Nihče ne bi smel biti obsojen zaradi takšnega obnašanja, ” je dejala Polly Truscott, namestnica direktorice Amnesty International za Azijsko-pacifiško območje. Odzivi zunanjega ministrstva Velike Britanije so podobni. Zunanje ministrstvo je namreč izdalo zgolj sporočilo za javnost, v katerem je zapisalo, da »z najbolj ostrimi besedami« obsoja ravnanje Pakistana – hkrati pa razen tega verbalnega protesta ni sprejelo ali napovedalo nobenega drugačnega ukrepanja.

Sicer pa primer Mohameda Ashgarja ni edini – novembra leta 2012 je bil v Pakistanu zaprt še en britanski državljan, Masud Ahmad iz sekte Ahmadov, samo zato, ker je citiral nekaj verzov iz Korana, kar je v skladu z zakoni, ki opredeljujejo blasfemijo, v Pakistanu prepovedano. Oblasti ga niso želele izpustiti na podlagi varščine, njegovo zdravstveno stanje v zaporu, kjer čaka na razsodbo prizivnega sodišča, pa je vse slabše. Pripadniki njegove verske ločine se namreč ne smejo javno imenovati »muslimani« ter javno izražati svojih verskih prepričanj. Zaradi takšne zakonodaje je v državi že prišlo do vrste napadov množic na pripadnike drugih ver in na ateiste.

Hude kazni pa ne grozijo samo pripadnikom »netradicionalnih« verskih prepričanj, pač pa tudi ateistom. Nedavna študija, ki jo je leta 2013 naredila mednarodna humanistična in etična unija (IHEU), je pokazala, da ateistom zaradi njihovih prepričanj grozi smrtna kazen v kar 13 islamskih državah od 192 držav sveta, v katerih so to študijo izpeljali. Ob tem tudi nekatere zahodne države diskriminirajo ateiste, ki so lahko celo obtoženi »blasfemije«, torej žalitve verskih čustev. Trinajst držav, v katerih ateistom grozi smrt, so Afganistan, Iran, Malezija, Maldivi, Mavretanija, Nigerija, Pakistan, Katar, Savdska Arabija, Somalija, Sudan, Združeni arabski emirati in Jemen. Pa tudi v drugih državah, kjer ni smrtne kazni za ateiste, kot je na primer Indija, ostaja policija zelo pogosto »zadržana« in neodzivna, kadar pride do zločinov verskih fundamentalistov, katerih žrtve so ateisti. Po vsem svetu tako še zmeraj obstajajo države, ki ateistom in vernikom nekaterih ver grozijo s smrtjo, odvzemom državljanstva, omejujejo pravico do poroke, javnega šolstva in jim onemogočajo delati v državnih službah.

Na prvi pogled se zdi, da je Evropa s svojo tradicijo verske tolerance – pridobljene po stoletjih krvavih medverskih spopadov – daleč od omenjenih praks. Toda celo v nekaterih evropskih državah imajo predvsem ateisti še vedno nekatere, pa čeprav ne tako hude probleme z oblastmi. Ko so na primer v švicarskem Luzernu na podoben način kot v Veliki Britaniji razobesili “antireligiozne” plakate, se je lokalno podjetje za javni promet ÖV uprlo temu, da bi na svoje tramvaje in avtobuse pritrdilo “antireligiozna” sporočila. Kot razlog so navedli, da ne želijo “prizadeti nikakršnih verskih občutkov”. Številna podjetja so doslej dopuščala vsaj “verska” sporočila, toda od kar so se pojavili tudi “protiverska” sporočila v Bernu, St. Galnu in Luzernu podjetje za javni potniški promet dopušča samo še “versko nevtralna” sporočila. Odločitev mestnega sveta je bila sprejeta tudi na podlagi nekaterih “varnostnih” argumentov. Militantni kristjani so namreč mestnemu svetu zagrozili, da bodo zažgali avtobuse in tramvaje z morebitnimi protiverskimi sporočili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.