NSA brez vode in elektrike?

Več kot dvanajst ameriških zveznih držav pripravlja zakonodajo, s katero bodo vohunskim centrom NSA na svojih tleh onemogočili dostop do vseh nujno potrebnih virov

Taktika, ki so jo nekoč uporabljali za pritisk na obkoljene vojašnice JLA, je te dni doživela svojo nenavadno reinkarnacijo na povsem drugem koncu sveta – v ZDA. In to zoper institucijo, katere poslanstvo je varovanje ameriškega nacionalnega interesa samega. Ki ga, tako kot skoraj v vsaki državi, poosebljajo visoki državni uradniki in obveščevalci.

Kljub temu pa si predstavniki ljudstva v državi Utah, kjer so bili v teh prizadevanjih prvi, krčevito prizadevajo, da bi s prekinitvijo dobave vode velikemu centru ameriške obveščevalne agencije NSA preprosto ugasnili delovanje omenjenega centra v svoji državi. Zakon, ki bi to omogočil je predlagal republikanski senator Marc Roberts, ob podpori politično pisane koalicije, ki jo je organiziral Center desetega amandmaja (TAC) skupaj s Komitejem za obrambo Listine o pravicah (BORDC). V nadzornem svetu BORDC-a so znane osebosti, kot sta na primer Naomi Wolf ter Daniel Ellsberg, žvižgač, ki je novinarjem New York Timesa priskrbel »Pentagonske papirje«.

Zakon bo v primeru, če bo sprejet, v državi Utah prepovedal kakršnokoli materialno državno podporo, sodelovanje ali pomoč katerikoli zvezni agenciji, ki zbira elektronske podatke oziroma metapodatke brez sodnih odločb, v katerih bi bilo natančno navedeno, »za katero osebo gre, mesto in stvari, ki naj se jih išče oziroma pridobi«. V tej zvezni državi se namreč nahaja največji center NSA, v katerem se procesira in analizira največje število podatkov, ki jih razkrijejo ameriške obveščevalne službe. Velika večina teh podatkov se prestreže s kršitvijo tako zakonov ZDA kot tudi s kršitvijo mednarodnih konvencij. To je nazorno dokazal žvižgač Edward Snowden, ki trenutno uživa politični azil v Rusiji. »Zagotovo je nadzor in zbiranje podatkov s strani Podatkovnega centra v Utahu delikatna in pomembna zadeva. Vendar je zame besedilo četrtega amandmaja jasno. To določilo nas ščiti proti neutemeljenim preiskavam brez odredbe sodišč zaradi preiskave oseb, zasebnih prostorov in zasebne lastnine, dokumentov in informacij ter osebnih stvari. Zakonodaja te pravice daje ljudem,« opozarja Roberts.

Zakon pa ni brez zob saj v resnici omogoča državi, da obveščevalnemu centru NSA na svojem ozemlju preprosto ukine dobavo vode, ki jo ta center potrebuje predvsem zato, da bi lahko ohladil računalnike in diske, na katerih se shranjujejo prestreženi podatki iz vsega sveta. Vohunski podatkovni center je dnevno potrebuje kar več kot 4 milijone litrov. Direktor nekoliko drugačnega Centra za deseti amandma Michael Boldin pa je zelo jasen: »Nič vode je enako nič podatkovnega centra NSA.« Po njegovem mnenju bi bile lahko potencialne posledice tega zakona velike, še posebej v luči tega, kako se ameriški Kongres odziva na Snowdnova razkritja o kršenju temeljnih pravic in svoboščin Američanov. »Leta 1975 je senator Frank Church opozoril, da je moč NSA enaka ‘popolni tiraniji.’ Kongresu je predlagal, da naj omeji moč agencije. Skoraj štiri desetletja pozneje še zmeraj čakamo. Kongres ne bo ustavil NSA. To morajo storiti ljudje in njihove države. Morajo jih izključiti,« je dejal Boldin.

Izvršni direktor BORDC-a Shahid Buttar se s temi pogledi strinja. »V igri je nič manj kot naša zmaga v hladni vojni. Desetletje množičnega nadziranja NSA ni samo napad na stotine milijonov Američanov, ki spoštujejo zakone, ter napad na demokracijo kot celoto, pač pa spominja na vohunjenje v sovjetskem stilu, še dodatno okrepljenemu in povečanemu na podlagi občutnega napredka, ki ga je dosegla prejšnja generacija na področju računalniške tehnologije. Prebivalci Utaha imajo možnost, da vzamejo zadeve v svoje roke ter ubranijo demokracijo s tem, da onemogočijo dostop do virov, ki jih center v Bluffdalu uporablja pri svojem napadu na narod, na naše temeljne pravice in ustavo, ki jih zagotavlja.« Podobnega mnenja je predsednik Inštituta Libertas Conor Boyack. »Politiki v Utahu so pozdravili obljube NSA, da bodo njihove aktivnosti izpeljane v skladu z ustavnim zakonom. Kot pa vsi vemo, so bile te obljube – institucionalno, vedno znova in agresivno – prekršene. Če so Kongres in sodišča nesposobni ukrotiti to pošast in zaustaviti vzpon države nadzora, potem je naloga posameznih držav, da zavzamejo njihovo mesto in se uprejo tako vsesplošnim kršitvam ustave. Ta novi zakon, skupaj s podobnimi, ki se pripravljajo v več kot dvanajstih državah, bodo to dosegli.«

Država Utah v svojih naporih namreč ni osamljena. V začetku prejšnjega tedna je namreč tudi skupina v Marylandu predlagala podoben zakon, ki meri na vodne vire in druge vire, ki jih potrebujejo centri NSA. Poslanci v še desetih drugih državah, med katerimi so tudi Kalifornija, Vermont in Aljaska, so prav tako že pripravili novo zakonodajo. Zakon v Tennesseeju na primer prepoveduje državno pomoč centru za dešifriranje, ki ga ima NSA v Oak Ridgu.

Zakonodaja temelji na protipoveljniškem načelu, ki je utemeljeno v doktrini in se opira predvsem na sodbo Vrhovnega sodišča ZDA iz leta 1842. V tej sodbi je ameriško Vrhovno sodišče (primer Printz vs. US) zapisalo, da zvezna vlada ne more »prisiliti« ali »ukazati« posameznim državam implementacije oziroma izvršitve zveznih aktov ali odredb, pa naj bodo le-te ustavne ali ne. Tudi zadnja podobna sodba iz leta 1997 je potrdila načelo, da je »ukazovanje nesprejemljivo« v ameriškem političnem sistemu »dvojne suverenosti«. Povedano preprosto, zvezna država lahko sicer sama izvaja zakone, ki so sprejeti na zvezni ravni, ne more pa posegati v zakone, ki jih sprejemajo posamezne države. Boldin uporabo omenjenega načela ponazarja s primerom legalizacije marihuane. »Ljudem v Illinoisu je bilo potrebnih deset let, da so legalizirali marihuano za medicinske potrebe. Tudi to ne bo enostavno, vendar se ne bomo ustavili, dokler ne bomo zmagali. NSA ima izbiro: lahko spoštuje ustavo, ali pa gre k vragu.«