Igor Mekina

 |  Svet

Rusi prihajajo!

Ruska intervencija v Ukrajini je pričakovana posledica dolge vrste kršitev mednarodnega prava in enostranskega spreminjanja meja v Evropi, ki so se začele že pred desetletjem in pol

Veselje opozicijskih politikov v Ukrajini in njihovih sponzorjev je trajalo manj kot 24 ur. Dogodki v Ukrajini so si sledili z bliskovito naglico. Takoj potem, ko je bil 21. februarja v Kijevu med opozicijskimi voditelji, zunanjimi ministri Poljske, Nemčije in Francije ter predsednikom Ukrajine Viktorjem Janukovičem, podpisan sporazum o koncu krize, je opozicija izkoristila priložnost, prevzela oblast v parlamentu s pomočjo prebeglih poslancev Stranke regij, razpisala tiralico za lastnim predsednikom in ukinila ruski jezik kot jezik tistih regij, v katerem živi velika večina rusko govorečih državljanov.

Predsednik vlade je postal Arsenij Jatsenjuk oziroma z besedami ameriške državne sekretarke 'Jats', ki ga je pomočnica zunanjega ministra ZDA Viktorija Nuland v razkritem telefonskem pogovoru želela na mestu prvega ministra. To je razvidno iz znanega prestreženega telefonskega pogovora, v katerem je ameriškemu veleposlaniku v Ukrajini Geoffreyju Pyattu rekla tudi "Je***š Evropo!" V manj kot 24 urah so bile nato poteptane vse točke sporazuma. Razlog je bil preprost - množica protestnikov, med katerimi so prevladovali skrajni desničarji, je namreč zavrnila sporazum in kot izdajo opisala dejstvo, da se je opozicijski Vitalij Kličko rokoval z Janukovičem. Boksarski šampion se je takoj zatem opravičil množici, ki jo je pred tem nagovarjal eden od voditeljev ukrajinskih neofašistov, ki je zagrozil, da bodo naslednjega dne njegovi pristaši vdrli v parlament.

Kmalu zatem je po pisanju brazilskega časnika Pando postalo jasno, da so opozicijo v Ukrajini s slabim milijonov dolarjem podprli ameriška agencija USAID, organizacija Pact in Pierre Omidyar, lastnik eBaya, ki je pravkar postal 'šef' Glennu Greenwaldu, novinarju s skoraj ekskluzivnim dostopom do podatkov Edwarda Snowdena. Naključje? Kakorkoli že, tako je bila v enem samem dnevu - tudi ob pomoči znanega ruskega magnata, ki mu je ameriška državna sekretarka Nullandova zagrozila, da bo ostal brez hiše v Londonu, mož pa je nadzoroval okoli 40 poslancev v parlamentu in je seveda zamenjal stran - rojena nova vlada demokratične Ukrajine.

Vendar je ob odstavitvi Janukoviča prišlo še do nekaterih napak. Res je, da je ukrajinski predsednik neverjeten kleptokrat, toda odstavitev je bila izvedena z mešanjem določil dveh ustav, s strani nepooblaščenega organa in kljub temu, da je bil predsednik demokratično izvoljen in mu mandat sploh še ni potekel. Pri čemer za novega predsednika zahodne Ukrajine, ki sliši na ime Oleksander Turčin, državljani sploh še niso imeli priložnosti glasovati. Ob tem države, ki so etnično tako razdeljene, ponavadi uvedejo široko avtonomijo za regije in se držijo dogovorne demokracije. Tiste, ki po receptu preglasovanja vsiljujejo voljo večine pa, kot kaže zgodovina in kot še vedno ne razume Evropa, čaka precej klavern konec.

Namesto za predsedniške in parlamentarne volitve decembra letos se je prehodna vlada odločila za volitve 25. maja, s tem pa je glasovala za rešitev, po kateri bodo volitve potekale samo v polovici države, saj druga polovica te domislice, ki je v nasprotju z dogovorom z dne 21. februarja, ne podpira. To ni edini dogovor, ki je prekršen. Namesto vlade narodne enotnosti je bila oblikovana vlada opozicije. Namesto preiskave okoliščin vseh ubitih so novi javni tožilci pričeli s pregonom policistov in pripadnikov režima. Zažganih in uničenih je bilo okoli 300 uradov Stranke regij, skrajneži pa so pričeli napadati tudi pravoslavne cerkve in židovske sinagoge v zahodni Ukrajini. Pod macolami revolucionarjev ni padlo samo okoli 30 spomenikov Leninu, pač pa tudi spomeniki sovjetskim vojakom, borcem proti fašizmu ter celo spomenik generalu Kutuzovu, ki je na ukrajinskih ravnicah veliko pred vznikom Ukrajine premagal Napoleona. 

Nova vlada zahodne Ukrajine je v začetku osvojitve oblasti v Kijevu delovala nekoliko razglašeno. Šest mest v vladi so dobili pripadniki neofašističnih in skrajno desnih strank, voditelj Desnega sektorja Dmitro Jaroš (znan po boju proti Rusiji v Čečeniji) in novi ukrajinski minister, je pozval čečenske separatiste na teroristične akcije zoper Rusijo, drug član vlade je rešitev videl v ponovnem jedrskem oboroževanju države, finančni minister pa je ugotovil, da bo Ukrajina namesto 20 za prvi dve leti preživetja potrebovala okoli 35 svežih milijard dolarjev, saj se država ponaša z dolgom v višini 140 milijard dolarjev.

Nova vlada Ukrajine je tako zelo očitno potegnila celo vrsto skrajno problematičnih potez. Tista o ukinjanju ruskega jezika je bila seveda še najbolj v nebo vpijoča, do te mere, da jo je obsodil celo zunanji minister Luksemburga. Sledil je pričakovan odgovor Rusije. Najprej se je na ulicah krimskih mest pričel dogajati narod, nato so oborožene skupine zasedle lokalni parlament na Krimu, glavne prometnice in institucije, sledili so transporti dodatnih ruskih vojakov v bazo na Krimu, po vzorcu iz zahodne Ukrajine pa je bil zamenjan tudi predsednik krimske vlade, ki ga je nadomestil nekoliko bolj kooperativen gospod, ki je napovedal izvedbo referenduma o neodvisnosti v roku meseca dni.

Množično so se pričela podeljevati tudi ruska državljanstva. V zakonodajno proceduro je bil poslan tudi zakon za enostavnejšo pripojitev sosednjih držav, kar je tradicionalna metoda ruskega širjenja že nekaj stoletij. Takoj zatem, ko je ameriški predsednik nekoliko mlačno in nedoločno opozarjal Rusijo na nekakšne 'posledice', je ruski Svet federacij že odobril Putinovo zahtevo po pošiljanju vojske v Ukrajino zaradi stabilizacije Ukrajine, s katero se je pravzaprav samo legaliziralo to, kar je že bilo storjeno. Ob tem sta imela ruski zunanji minister Sergej Lavrov in Vladimir Putin celo vrsto pogovorov, med katerimi sta tujim diplomatom ponavljala, da je zelo pomembno zagotoviti ozemeljsko celovitost Ukrajine ter ohraniti mir.

Verjetno sta se ob tem neznansko zabavala, saj je bilo očitno, da so bila medtem že izdana povelja za zasedbo lepega dela Ukrajine, kjer se bo nato zgodil še narod. Edina težava za Rusijo je bilo zelo počasno odzivanje ukrajinskih oboroženih sil, ki se nekaj dni nikakor niso želele zaplesti v spopade z ruskimi silami. Predsednik zahodne Ukrajine Oleksander Turčinov je v svojem opozorilu Putinu dejal, da naj jih Rusija ne provocira več, toda ruski predsednik Rusije na te besede sploh ni odzval. Rusko ministrstvo je samo suho sporočilo, da je samo v dveh tednih za azil v Rusiji zaprosilo več kot 140.000 ljudi, s tem pa na svojo stran argumentov za intervencijo Putinu dodalo še nove, humanitarne razloge.

Predsednica zgornjega doma ruskega parlamenta Valentina Matvijenko je tudi dejala, da se v Ukrajini nahaja vrsta nevarnih objektov, jedrskih elektrarn in podobnih, kjer se nahaja nuklerana energija, če pa bi se kaos nadaljeval, pa bi to po njenem mnenju imelo posledice za vse. S tem je podala argument, podoben ameriškemu iskanju orožja za množično uničevanje v Iraku. Ni posebej prepričljiv, vendar tudi ameriški ni bil, kljub temu pa je ZDA omogočil celo desetletje mirnega uničevanja Iraka. Kmalu zatem so ruski mediji objavili, da so njihove sile v Simferopolu preprečile zasedbo krimskega notranjega ministrstva s strani oboroženih sil iz Kijeva. Ukrajinski obali so se istočasno približale tudi ruske ladje, v nasprotju z veljavnim dogovorom o ruski vojaški prisotnosti.

Ukrajina je takoj zatem od Varnostnega sveta OZN zahtevala varovanje njene ozemeljske celovitosti, poljski zunanji minister, ki ni niti z besedo obsodil kršitev sporazuma, na katerem je tudi njegov podpis, pa je panično zahteval sklic vrha zveze NATO, na podlagi 4. točke sporazuma, saj naj bi bila ogrožena tudi poljska varnost. Tudi vlada v Kijevu je zahtevala pomoč NATA. Kar seveda pomeni, da je s tem tudi Slovenija - kot članica zveze NATO in s tem članica Rusiji zoperstavljenega zavezništva - zahvaljujoč dejstvu, da je članica NATA, postala del aktivnega dogajanja, ki bi se ob nekaj nespretnih potezah lahko sprevrglo v širši spopad. Povedano preprosto, vse od leta 1999 v Evropi še ni bil tako nevarno, kot je ta trenutek, pa tudi vložek v igri je danes bistveno večji kot nekoč.

Vendar vse skupaj tudi ni naključje: prav s Kosovom se je namreč vse skupaj začelo, prav na Kosovu so ZDA prvič poteptale načelo integritete držav v Evropi, Rusija pa je nato ameriško politiko sile le nemočno spremljala. To je bil čas, ko je bila Rusija slaba in prav v tem času je po oceni ameriškega Stratforja svoje poglede oblikoval Vladimir Putin, ki je večkrat odkrito spregovoril o dvojnih standardih zahoda in kritiziral politiko EU in ZDA do Srbije. Srbija je medtem po bombardiranju in pritiskih vse bolj popuščala in danes Kosova kot države ne priznava samo še formalno, v resnici pa ima že popravjene meje, za katermi je ostalo 15 odstotkov njenega ozemlja.

Kosovo ima s Srbijo mejo, na njej carino, s Srbijo se pogaja, entiteta in država pa sta si izmenjali celo veleposlanike oziroma oficirje za zvezo, Albanci pa se od leta 2008 ponašajo kar z dvema državama, eno priznano in drugo delno priznano državo. Prav to logiko pa je sedaj Putin obrnil proti ZDA in večini držav EU, ki so v nasprotju z mnenjem Badinterjeve komisije in načeli mednarodnega prava podprle prvo enostransko spreminjanje meja v Evropi po letu 1945. Leta 2008 je Rusija s pomočjo klasične 'retaliacije' po napadu Gruzije na odcepljeni enklavi Abhazijo in Južno Osetijo prvič nekoliko 'popravila' gruzijske meje. Danes se podoben 'border lifting', vendar na nekoliko večjem področju - v kolikor ne bo prevladala diplomacija - obeta tudi Ukrajini.

Vse skupaj je seveda jasna kršitev mednarodnega prava, kljub zagotovilom Vladimirja Putina, da bo Rusija sprožila nujne ukrepe v okviru mednarodnega prava. Toda - koga to pravzaprav zanima? Oziroma, bolj natančno - le kako je mogoče mednarodno pravo spoštovati, v kolikor tisti, ki ga kršijo, na lastni koži ne občutijo posledic takšnih kršitev? Prav v tem je mogoče videti blagodejen, skorajda pedagoški vpliv ruske humanitarne intervencije v Ukrajini, ki bi svet lahko pripeljala na prag tretje svetovne vojne. Ki pa učinkov seveda ne bo imela takoj, ampak šele čez leta, morda celo desetletja. Rusija je namreč v odgovoru na dramatičen razplet (pravzaprav zaplet) ukrajinske krize znova (prvič že v Gruziji) pokazala, da je po 20 letih mirnega prenašanja ameriškega in evropskega sprenevedanja prišel čas, da pokaže, kako se lahko kršitve mednarodnega prava in uporaba sile iztečejo tudi v škodo in ne le v korist zahoda.

Druge države bodo morale to tveganje v prihodnje morale vzeti v obzir pri načrtovanju prihodnjih lastnih kršitev. Nedovoljenih in nezakonitih intervencij, s katerimi je največja sila NATA sama ali v sostorilstvu hudo kršila ozemeljsko celovitost številnih držav, je namreč dolga vrsta, samo od padca Berlinskega zidu pa do danes pa to še posebej velja za intervencije zoper ZRJ, Irak, Pakistan, Iran, Afganistan (zaradi neutemeljenega podaljšanja intervencije), Libijo in Sirijo. Glede na vse zapisano so torej panični naslovi v številnih medijih, ki so se najprej veselili, da »Rusi odhajajo«, dan pozneje pa zgroženi spoznali, da Rusi pravzaprav šele prihajajo, povsem odveč. V skladu s svojo nekritično tradicijo medijske podpore 'humanitarnih intervencij' iz preteklosti imajo sedaj čudovito priložnost, da odkrito podprejo tudi rusko humanitarno intervencijo v vse manjši Ukrajini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.