Igor Mekina

 |  Svet

Najbogatejši pridiga o najrevnejših

Najbogatejši človek na svetu je obračunal s tremi miti, vendar sam še vedno verjame v mit neskončnega napredka in izjemne pravičnosti sedanjega svetovnega reda

Bill Gates, najbogatejši človek na svetu, ustanovitelj Microsofta, ki je lastnik več kot 78 milijard dolarjev, je objavil tridelni prispevek, v katerem obračunava  s »tremi miti, ki onemogočajo napredek revnih«. Njegov prispevek pa ni napisan v vlogi ustanovitelja in največjega lastnika Microsofta. Napisal ga je v vlogi dobrotnika. Bill Gates in njegova soproga Melinda sicer v zadnjem času večino svojega časa res posvečata različnim dobrodelnim projektom, ki jih podpirajo v njihovi fundaciji Bill & Melinda Gates Foundation, ki ji je Bill Gates namenil več kot 28 milijard dolarjev sredstev in se ukvarja z vsem mogočim, od raziskav, ki naj bi privedle do boljših kondomov, do preprečevanja HIV-a in drugih nalezljivih bolezni. Z večino zapisanega v zvezi s tem kako koristna je dobrodelnost in zakaj tuja pomoč revnim državam ni »metanje denarja vstran«, se je seveda mogoče strinjati. Bolj problematičen pa je prvi del zapisa, v katerem Bill Gates obračunava z mitom, da »bodo revne države ostale revne«.

Gates v tem prispevku podaja zelo optimistično sliko napredka in dokazuje, kako se med državami sveta razlike manjšajo, kako države počasi in zagotovo napredujejo in kako je revščine vsak dan manj. Takole pravi najbogatejši človek na svetu: »Po skorajda vsakem merilu je svet boljši, kot je bil kadarkoli. Ljudje živijo dalj časa in bolj zdravo. Veliko držav, ki je prejemalo pomoč, je danes samozadostnih. Pričakovali bi lahko, da bo takšen napredek povsod proslavljan, toda z Melindo sva bila presenečena, ko sva ugotovila, koliko ljudi meni, da je na svetu vse slabše. Prepričanje, da svet ne more rešiti vprašanja ekstremne revščine in bolezni ni samo napačno. Je škodljivo. To je razlog, zaradi katerega v letošnjem pismu razkrivamo mite, ki upočasnujejo delo. In ko boste naslednjič slišali te mite, upamo, da boste tudi vi storili enako,« piše Bill Gates.

Nato Bill Gates kritizira različne članke in knjige, ki trdijo, da »bogate države ostajajo bogate in revne ostajajo revne«. Gates trdi, da so takšna sklepanja napačna, kajti »dejstvo je, da prihodki in drugi indikatorji človeškega razvoja povsod, tudi v Afriki, kažejo izboljšanje«. Potem nadaljuje z osebnimi izkušnjami in opisom naglega razvoja Mehike, kot se ga sam spominja, od države, v kateri skorajda nikjer ni bilo tekoče vode do države, v kateri so danes mesta kot Los Angeles. »Statistike potrjujejo takšne vtise. Leta 1960 je bila skorajda celotno gospodarstvo na zahodu. Ameriški BDP je bil okoli 15.000 dolarjev na osebo letno. V Aziji, Afriki in Latinski Ameriki je bil veliko nižji. V Braziliji 1982 dolarjev, na Kitajskem 928 dolarjev, v Botsvani 383 dolarjev. In tako naprej ... Od leta 1960 se je realni prihodek na osebo povečal za osemkrat. V Indiji za štirikrat, v Braziliji za petkrat, v majhni Botsvani pa s pametnim upravljanjem njenih rudninskih virov za petintridesetkrat. Vzniknil je nov razred držav, ki pred 50 leti skorajda niso obstajale, danes pa vključujejo polovico držav sveta. Zato je najlažji način za odgovor na mit, da so revne države obsojene na to, da ostajajo revne ta, da se pokaže na eno samo dejstvo: da niso ostale revne,« piše Gates in nato nadaljuje z opisom velikega napredka Afrike. In sklene: »Sem dovolj optimističen, da si upam napovedati, da do leta 2035 na svetu ne bo več revnih držav.«

Vendar pa ta optimistična slika spregleda veliko dejstev, ki bi jih najbogatejši človek na svetu vendarle lahko poznal. Na prvem mestu je seveda spoznanje, da je svetovni gospodarski sistem naravnan tako, da ne samo omogoča, temveč tudi skrbi za to, da se dobički prelivajo od revnih k bogatim državam. Da Bill Gates takšen sistem obožuje in brani, je seveda razumljivo, kajti prav v takšnem sistemu je prav on - in ne nek genialec iz Afrike - lahko postal tako neznansko bogat. In samo v takšnem sistemu se s pomočjo 'donacij', ki jih med drugim daje tudi Gates, nato po kapljicah nerazvitim državam vrača to, kar sicer vsak dan izgubljajo skozi vsakodnevno neenako menjavo z razvitimi. Sicer pa to kažejo že podatki Svetovne banke

Danes po teh podatkih, po novem merjenju revščine (dolar in petindvajset centov na dan in ne več dolar na dan), živi pod pragom revščine še vedno 1,4 milijarde ljudi, kar je več kot 984 milijonov kot je bilo izmerjeno po 'starem' merjenju. Svetovna banka sklepa, da je »revščine več kot so predvidevale pretekle ocene. Glavni razlog je v tem, da so predhodni podatki podcenjevali stroške življenja v večini držav v razvoju«. Podatki tudi ne prikazujejo nedavne »globalne krize proizvodnje hrane in višjih stroškov energije, ki bo v revščino privedle še 100 milijonov ljudi«. Res se je med leti 1981 in 2005 število revnih zmanjšalo za 25 odstotkov - predvsem na račun Kitajske (od 85 odstotkov revnih je padlo število na 15 odstotkov), vendar to pomeni, da je »Kitajska odgovorna za skorajda celotno svetovno zmanjšanje revščine« saj je, če izvzamemo Kitajsko, revščina upadla za samo 10 odstotkov.

Ob tem pa je prišlo do še večjih razlik med revnimi in bogatimi. Oziroma, kot poudarja Svetovna banka, je »okoli 0,13 odstotka svetovnega prebivalstva leta 2004 nadziralo 25 odstotkov svetovnih virov« pri tem pa je »najbogatejših 20 odstotkov prebivalstva konzumiralo 76,6 odstotka svetovnih dobrin, medtem ko si je ostanek razdelilo 80 odstotkov prebivalstva«. Skratka, če izvzamemo Kitajsko, ki jo Gates omeni samo mimogrede, so se revni v dveh desetletjih in pol boja uspeli izboriti samo za 10 odstotkov nižjo revščino. Tudi v Gatesovi toliko opevani Afriki. Je to res rezultat, ki si zasluži proslavljanje? Je svet, ki se sooča s klimatskimi spremembami, izginjanjem otokov, vse več vojnami, jedrskimi katastrofami in onesnaževanjem, danes res boljši, kot nekoč? Vsekakor ne.

To je sistem, v katerem revni ostajajo revni. Ki od razvitih še vedno dobivajo veliko premalo. In to je sistem, katerega glavni steber je država Billa Gatesa. Najbogatejši človek na svetu je torej na en mah obračunal kar s tremi miti, vendar sam še vedno verjame v mit neskončnega napredka, pravičnosti sedanjega modela kapitalizma in izjemne pravičnosti trenutnega svetovnega reda, od katerega ima največ koristi in v katerem lahko igra vlogo izjemnega dobrotnika - on sam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.