Svet brez zavor

Odzivi držav na referendum o odcepitvi Krima in njegovi priključitvi Rusiji dokazujejo razširjeno prakso uporabe "dvojnih kriterijev" in vsesplošno izigravanje mednarodnega prava

Referendum o statusu Krima in njegovi priključitvi Ruski federaciji je sprožil številne burne odzive v mednarodni javnosti. Medtem ko so prebivalci Krima odločali - pri čemer je bila njihova odločitev pravzaprav znana že v naprej - so v Bruslju in Washingtonu izvajali zadnje priprave za sprožitev sankcij zoper Rusijo. Rusija je že pred tem z vetom preprečila sprejem resolucije, ki bi referendum razglasila za nezakonitega in države sveta pozvala, da naj ne priznajo njegove rezultate. Kitajska se je vzdržala, rusko vodstvo pa je vztrajalo, da so koraki, ki jih izvaja "legitimno vodstvo Krima" popolnoma "v skladu z mednarodnim pravom."

Po drugi strani pa so bila glasna tudi opozorila, da je referendum na Krimu nezakonit. Strinjati se je seveda mogoče s tem, da je nezakonita enostranska »priključitev« Krima, ne pa sam referendum. Nekoliko vprašljiva se zdi ocena, da naj bi za takšno odločanje, pri priključitvi drugi državi ali pa za lastno samostojnost mednarodno pravo menda predpisovalo, da pred tem pride do "masovnih kršitev človekovih pravic in neuspešna pogajanja z večinskim narodom", pri čemer naj bi bilo očitno, da "ta pogoja v tem primeru nista izpolnjena". Težava je v tem, da omenjena "pogoja" v tej obliki in v mednarodno veljavnih dokumentih nista opredeljena. O tem, da naj bi imele manjšine, ki prebivajo v "enotah za samoodločbo", pravico do odcepitev v primeru sistematičnega kršenja človekovih pravic, je bilo sicer veliko razprav v okviru teorije o "pravici do zaščite" (R2P), vendar te razprave niso spremenile veljavnega mednarodnega prava. Zagovorniki teorije o “odgovornosti za zaščito” (R2P) ob tem poudarjajo predvsem pomen Resolucije GS OZN 60/1 (16.9.2005) ter resolucije VSOZN 1674 o zaščiti civilistov med oboroženimi konflikti, toda kot dejanski pomen dveh ali treh odstavkov v velikem dokumentu z 178 členi, ki jih je sprejela skupščina, so lahko pretirani. V nobenem od dokumentov namreč ne piše, kdaj naj bi bila uporaba sile iz humanih razlogov upravičena. Tudi praksa držav kaže ravno nasprotno: od leta 1999 je prišlo samo do dveh humanitarnih intervencij v Vzhodnem Timorju in na Slonokoščeni obali, obe pa sta bili avtorizirani s strani VS OZN. Tudi v primeru sklicevanja na načelo "pravice do zaščite" se ključna vloga prepušča varnostnemu svetu OZN, ki pa so ga države, ki so intervenirale, v preteklosti pogosto zaobšle.

Kar se tiče "pogajanj" z večinskim narodom, je opredelitev točna le v tem smislu, da tudi tam, kjer bi prišlo do enostranskih deklaracij o neodvisnosti veljavna načela mednarodnega prava zahtevajo, da se entiteta, ki se odceplja od države-matice (in ne naroda) o svoji odcepitvi pogaja z matično entiteto. Ne obstajajo veljavna pravila, ki bi omogočila opredelitev, kako dolgo morajo takšna pogajanja trajati, kdaj so ta pogajanja "izčrpana" (kot se je trdilo npr. v primeru Kosova) oziroma "neuspešna". Pri tem je potrebno ločiti še med primeri razpadov držav, kjer po razglasitvi neodvisnosti s strani delov držav (in ne "osamosvojitvah") prvotna država sploh ne obstaja več (primer SFRJ) in kjer so priznanja delov držav kot držav manj problematična, ter primeri "enostranskih odcepitev", ki so mednarodnopravno zelo sporni.

Vsaka enostranska odcepitev, tudi tista na Krimu, ima zato “kontoverzen” status v mednarodnih odnosih, saj so obstoječe države “alergične na koncept odcepitve” njihovi predstavniki pa se celo previdno izogibajo terminu ‘odcepitev’. V pravilih o nasledstvu držav se zato ne omenjajo "odcepitve" temveč "ločitve dela države”. To zavračanje ni samo terminološko, pač pa je dokaz, da “države niso pripravljene dovoliti niti potencialne možnosti, da bi odcepitev postala urejena z mednarodnim pravom, celo po uspehu odcepljene države”. Vsi mednarodni dokumenti o sukcesiji držav tako na primer veljajo le za države , "ki so nastale v skladu z mednarodnim pravom". Sodobna mednarodna praksa zato dokazuje, da je pravica do "eksterne samoodločbe" oziroma enostranske odcepitve navkljub nastanku številnih novih držav še zlasti po letu 1990, ostala enako izjemna, kot je bila takoj po drugi svetovni vojni, saj praktično ni primera uspešne enostranske odcepitve (razen, pogojno, Bangladeša), kaj šele, da bi takšne primere spremljala "sprememba v pravni zavesti" oziroma prepričanje, da države s priznavanjem enostranskih odcepitev "ravnajo v skladu z mednarodnim pravom". In to kljub razpadom SFRJ, ČSSR in ZSSR – prav zato, ker je v teh primerih šlo za «razpade držav« in ne »odcepitve«. Načelo suverene enakosti držav je zato še zmeraj zelo resna prepreka vsem enostranskim primerom odcepitev delov držav, to pa očitno velja tudi za primer Kosova. Kot opozarja mednarodni pravnik Antonio Cassese namreč “ni mogoče zanikati, da praksa držav in prepričljiva večina pogledov držav nasprotuje odcepitvi. Še več, zdi se, da je to eno od redkih področij, kjer med državami obstaja soglasje”.

Se bo to sedaj spremenilo? Več kot 100 držav je v primeru Kosova prekršilo veljavna pravila. Posledice lahko opazujemo danes. Morda se bo praksa držav, skupaj z mednarodnim pravom res spremenila - toda v tem primeru "enostranske" odcepitve ne bodo postale "legalne" samo v primeru Kosova, pač pa še v številnih drugih primerih. Dogodke na Krimu pozorno spremljajo tudi na Škotskem, v Kataloniji, Sardiniji, v Republiki srbski, Črni gori, Makedoniji, severnem delu Kosova in še kje. Zgodovinsko gledano je bila doslej popolnoma uspešna samo ena takšna enostranska odcepitev - odcepitev Bangladeša od Pakistana. Pa tudi v tem primeru je Bangladeš (kljub številnim enostranskim priznanjem) postal član OZN šele tedaj, ko je matična država priznala novo državo. Zanimivo je, da to velja celo za primer SFRJ, čeprav je šlo v tem primeru za razpad države in ne za "enostranske" odcepitve - tudi Slovenija, Hrvaška, BiH in Makedonija so postale nove članice OZN šele potem, ko sta Srbija in Črna gora v okviru ZRJ izjavili, da nimata ozemeljskih zahtev do novo nastalih držav. To priznanje tedanje ZRJ je bilo za Slovenijo in ostale države vsaj enako pomembno kot »de facto« zagotovljena neodvisnost. Vendar na to radi pozabljamo, ker je to »politično neprimerno« - preveč javno obelodanjena trditev, da je bilo to dejanje Miloševićeve ZRJ zelo pomemben korak pri slovenskem vstopu v OZN bi se namreč v Sloveniji slišal nekoliko bogokletno – čeprav je ta ugotovitev zapisana v najpomembnejših tujih strokovnih knjigah, ki obravnavajo nastanek novih držav.

Položaj je v primeru odcepitev zato precej zapleten. Kot pravilno opozarja nedavni članek v Economistu "mednarodno pravo ne pozna pravice do odcepitve, vendar prav tako ne prepoveduje unilateralnih deklaracij neodvisnosti". Ker je tudi Meddržavno sodišče v Haagu v primeru odločanja o deklaraciji o neodvisnosti Kosova podalo mnenje, da sprejemanje takšnih deklaracij ni nezakonito, tudi deklaracije o neodvisnosti Krima in prav tako samega referenduma na Krimu ni mogoče razglasiti za "nezakonitega". Nekaj drugega pa velja za posledice takšnih odločitev. Tudi v primeru Kosova je Meddržavno sodišče odločilo le, da lahko neka skupina predstavnikov ljudstva sprejme nekakšno deklaracijo, v ničemer pa se ni opredelilo o veljavnosti in posledicah takšnega akta. To je bilo nato s strani posameznih držav sveta posredno (in narobe) interpretirano kot potrditev sodišča, da so "odcepitve dovoljene", na kar se sedaj (nepravilno) sklicuje tudi Krimska deklaracija o neodvisnosti. Vendar velja tudi obratno, kar pa seveda ne slišijo radi zagovorniki kosovske neodvisnosti - "legalnost" deklaracije o neodvisnosti Kosova namreč sploh še ne pomeni, da ima Kosovo "pravico do odcepitve" in še manj, da je po oceni sodišča Kosovo država, ne pa entiteta. V skladu s posvetovalnim mnenjem Meddržavnega sodišča o Kosovu ta entiteta za mednarodne organe ostaja "entiteta" in ne država, na njenem ozemlju pa še vedno velja resolucija VS OZN 1244.

Vendar pa imajo pri nastanku držav velik pomen tudi mednarodna priznanja. Kosovo je že priznalo več kot 100 držav in to seveda ima določeno težo v mednarodnih odnosih. Vendar tudi v tem primeru ne obstaja nobeno točno določeno "število priznanj" s pomočjo katerih bi neka entiteta lahko postala "univerzalno priznana država". Delna priznanja pomenijo le to, da neko entiteto nekatere države priznavajo kot državo, druge države pa ne. Ko pa se govori o kršitvi mednarodnega prava je zato potrebno razumeti, da "deklaracije" in "referendumi" o neodvisnosti sami po sebi niso sporni. Sporna pa so lahko priznanja odcepljenih entitet. Kršitev oziroma delikt v obliki kršitve ozemeljske celovitosti neke države se zato zgodi šele z priznanjem takšne enostranske odcepitve dela države s strani neke druge države-kršiteljice. V tem smislu imajo ugovori držav-kršiteljic, ki danes opozarjajo na kršitve Rusije seveda precej zmanjšano veljavo, saj jih izrekajo države, ki so same kršile tista pravila, katerih kršitev danes očitajo Rusiji.

Zato imamo v sodobnem svetu, predvsem zaradi številnih kršitev mednarodnega prava v zadnjih dveh desetletjih precejšnje težave pri opredelitvi "nezakonitih" odcepitev. EU in ZDA seveda menijo, da so "zakonite" vse tiste odcepitve, pri katerih so neposredno sodelovale ali jih podprle s svojimi intervencijami ter projekti "izgradnje držav." Rusija meni drugače in se pravkar pripravlja na priznanje odcepitve Krima in njegove pripojitve Rusiji. Resnica je bolj zapletena - vse enostranske odcepitve so v tem trenutku mednarodnopravno sporne in predstavljajo resne kršitve mednarodnega prava. Prav tako je res, da svet v tem trenutku še nima drugih in drugačnih pravil, ki bi na bolj jasen način uravnavale nastanek novih držav s pomočjo odcepitev, zaradi česar tudi prihaja do kršitev "pravil igre" in "retaliacije" oziroma do povračilnih ukrepov drugih držav, ki zaradi nezakonitega ravnanja prvih z uporabo enakih kršitev "kaznujejo" države, ki so pričele s kršitvijo veljavnih pravil. Sliši se zapleteno, v resnici pa je preprosto: velike sile vzpodbujajo nastanek novih držav na ozemlju "zaveznic" drugih velikih sil, te pa ravnajo enako z njihovimi »zavezniki«. To velja predvsem za Rusijo na eni ter ZDA in EU na drugi strani. Ozemeljska celovitost Gruzije in Ukrajine je bila zato zagotovljena le do trenutka, ko sta bili povabljeni v EU in NATO. Od trenutka, ko so nekatere sile (npr. Rusija) nastopale tako, da so so se stalno sklicevale na mednarodno pravo, medtem ko so ga zahodne države kršile (napad na ZRJ, "predolg" ostanek v Afganistanu, nezakonit napad na Irak, nezakonita "razširitev" dovoljenja za intervencijo v Libiji s strani dela članic VS OZN) smo tako prišli do trenutka, ko tako "zahodne" države kot tudi Rusija ravnajo odkrito hipokritično, se sklicujejo samo na del načel mednarodnega prava in jih uporabljajo od primera do primera - različno.

Odcepitev Krima od Ukrajine je zato vsekakor nezakonita, vendar nič manj nezakonita, kot podobne druge nasilne odcepitve pred tem. Hitre opredelitve "zakonitosti" in "nezakonitosti", pri katerih tisti, ki sodijo, obsojajo samo eno stran obeh "hipokritičnih" polov velikih sil so zato samo dokaz pomanjkanja objektivnosti in prevlade političnega razmišljanja. Kajti če bi Rusija to, kar sporoča v primeru Kosova res spoštovala tudi v primeru Ukrajine (pomen varovanja integritete države), potem ne bi smela nikoli enostransko "anektirati" Krima. In obratno - če bi "zahod" res spoštoval to, kar zagovarja v primeru Ukrajine, potem že v preteklosti ne bi smel priznati Kosova, pač pa bi moral vztrajati na dogovorni rešitvi problema med predstavniki »Beograda in Prištine« - tako kot je to v primeru Quebeca zahtevalo kanadsko vrhovno sodišče. Strinjati se je zato mogoče z oceno Predraga Simića, ki je ocenil, da je bila s priznanjem samorazglašenega Kosova na nek način "razbita ustanovna listina OZN", ter da je "svet postal podoben vozniku brez zavor" zaradi česar "imamo danes 'nova Kosova' oziroma Krim, Abhazijo, Osetijo in kdo ve kaj še v prihodnjih letih."