Smo plačani toliko, kolikor smo vredni?

Plačan si toliko, kolikor si vreden, je nevaren mit

Pogosto velja prepričanje, da so ljudje plačani toliko, kolikor so vredni. Po tej logiki delavci, ki v ZDA zdaj dobivajo minimalno plačo, niso vredni več kot 7,25 dolarja na uro. Če bi bili vredni več, bi zaslužili več. Vsak poskus, da bi delodajalce prisilili, naj svoje zaposlene plačajo več, bi privedel so zaprtja delovnih mest. Po isti logiki so predsedniki uprav velikih podjetij vredni 300 povprečnih plač ameriških delavcev. Toliko morajo biti vredni, sicer ne bi dobili tako visokih plač. Vsak poskus, da bi jim plače znižali, je jalov, ker bi dobili znesek, za katerega bi jim znižali plačo, izplačan v drugačni obliki. Da si plačan toliko, kolikor si vreden, je nevaren mit, na svoji spletni strani piše profesor na univerzi Berkeley Robert B. Reich.

Pred 50 leti je bil proizvajalec avtomobilov General Motors največji delodajalec v ZDA, takrat je delavec tega podjetja na uro dobil 35 današnjih dolarjev. Danes je največji delodajalec v ZDA trgovska družba Walmart in njen delavec na uro dobi 8,80 dolarja. Ali to pomeni, da je bil pred pol stoletja delavec General Motorsa vreden štirikrat več kot je vreden delavec Walmarta? Nikakor. Res je, da je delavec General Motorsa pomagal proizvajati avtomobile, delavec Walmarta pa je prodajalec, a delavec General Motorsa ni bil bolje izobražen, saj pogosto ni imel končane srednje šole, in ni bil veliko bolj produktiven, saj je delal za počasnim tekočim trakom. Trgovec v Walmartu je obrožen z digitalnimi napravami, ki mu pomagajo, da je bolj produktiven.

Reich razlaga, da je razlika med delavcem v General Motorsu pred 50 leti in današnjim trgovcem v Walmartu v tem, da je prvi imel za seboj močan sindikat, ki je imel veliko pogajalsko moč, s katero je dosegel, da so vsi delavci v avtomobilski industriji, ki so bili njegovi člani, dobili izplačan velik del prihodkov podjetja. Moč sindikata je bila tako velika, da so delodajalci povišali tudi plače in dodatke delavcem, ki niso bili člani sindikata. Podjetja, kjer se delavci niso združili v sindikat, so vedela, da jih čaka ustanovitev sindikata, če ne bodo upoštevala kolektivne pogodbe.

Delavci Walmarta nimajo sindikata, ki bi se pogajal o boljših plačah, prepuščeni so samim sebi. Ker je manj kot 7 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju v ZDA danes včlanjenih v sindikat, podjetjem, kjer delavci nimajo sindikata, ni treba upoštevati kolektivne pogodbe. Zato so podjetja, kjer so delavci organizirani v sindikat, ko govorimo o konkurenci, na slabšem in rezultat tega je tekmovanje pri zniževanju plač. Prav tako današnji predsedniki uprav ne dobivajo 300-krat višjih plač od zaposlenih zato, ker so toliko vredni. Plače zanje določajo odbori za plače, ki pa se hočejo ogniti prepričanju, da so izbrali drugorazrednega predsednika uprave, ki je plačan manj kot predsednik uprave konkurenta. Rezultat tega razmišljanja je tekmovanje za dvig plač.

Bankirji z Wall Streeta v New Yorku lani niso dobili izplačane nagrade v višini 26,7 milijarde dolarjev zato, ker so za toliko bolj garali ali so bili toliko bolj pametni ali iznajdljivi kot drugi Američani. Takšno bajno vsoto so dobili, ker delajo v institucijah (v velikih bankah), ki imajo privilegirano mesto v gospodarstvu ZDA. Robert Reich sprašuje, zakaj imajo te institucije še vedno privilegiran položaj, zakaj jih kongres na podlagi zakona o varstvu konkurence ni razbil na velikost, da ne bi bile več prevelike, da bi lahko propadle ali jih vsaj obdavčil, da bi proračun dobil nazaj davkoplačevalski denar, s katerim jih je reševal?

Najbrž zato, ker Wall Street prispeva velik del donacij za volilne kampanje glavnih kandidatov obeh političnih strank za kongres in za predsednika države. Američani z nizkimi plačami nimajo privilegiranih položajev. Oni delajo zelo trdo – mnogo jih ima dve ali več služb. Toda ne morejo si privoščiti, da bi nakazovali denar za velike kampanje, zato tudi vpliva na politiko nimajo. Po podatkih Inštituta za politične študije bi bilo 26,7 milijarde dolarjev, kolikor so dobili vodilni bankirji lani izplačanih za nagrade, dovolj, da bi vsakemu od 1.085.000 ameriških delavcev, ki so zaposleni za polni delovni čas za minimalno plačo, podvojili plačo.

Argument 'plačan si toliko, kot si zaslužiš' je v svojem bistvu zavajajoč, ker ne upošteva moči, prezira institucije in ignorira politiko. Kot tak ta argument nič hudega slutečega človeka zvabi v prepričanje, da nič ne gre spremeniti glede višine plač, ker nič ni mogoče narediti. »Ne kupite tega,« pravi Robert Reich.