MLADINA Trgovina

Šolnine: realna grožnja ali aktivistični umislek?

Utemeljitve in podatki za delež plačljivega študija stalno spreminjajo.

"Utemeljitve in podatki za delež plačljivega študija stalno spreminjajo."
© Borut Krajnc

Predpostavimo, da naključni poslušalec ali poslušalka nista prepričana, kdo ima prav v soočenjih okrog predloga Zakona o visokem šolstvu: ekipa ministra Jerneja Pikala ali koalicija nasprotnikov. Predpostavimo, da se študentskemu društvu Iskra niso pridružili še sindikati, Zveza pedagoških delavcev in Študentski svet največje univerze. Predpostavimo, da se opazovalcu soočenja zdijo bolj kot pozicijska vojna v kateri se vsaka stran vkopava v svoj položaj. Nasprotniki trdijo: »Zakon komercializira, uvaja šolnine!« Vlada pa odgovarja: »Ne drži, saj šolnine že imamo v obliki izrednega študija. Ravno obratno je, mi s predlogom Zakona omejujemo trenutno neomejen izredni študij!«. Ključna kritična točka, ki je v samem jedru konfliktov okrog predloga Zakona, je v tistem delu, ki določa delež plačljivega študija. Poglejmo si, kako je ministrstvo upravičevalo in kako še vedno upravičuje delež šolnin.

V prvi javni različici predloga ZVIS je ministrstvo delež šolnin postavilo na 40 % vseh razpisanih brezplačnih študijskih mest, pri čemer predlog ni vseboval varovalk pred njihovim krčenjem, višino deleža pa je opravičevalo s primerjalnimi podatki o deležih izrednega študija v državah Evropske unije, ki so bili prikazani z grafom. Argument je nekaj časa deloval prepričljivo, dokler se ni ob natančem branju izkazalo, da je predlagatelj bodisi površno prepisal podatke iz grafa, ki ga je sam navedel kot dokaz, bodisi, da je države, ki so si po populaciji različne tako kot Nemčija in Latvija, obravnaval statistično enako. Povprečni delež izrednega študija v EU namreč ni 40 % temveč 19 %.

Drugi način legitimiranja 40 % deleža šolnin, po tem ko prvi ni bil več prepričljiv, se je razkril na prvi javni tribuni na Filozofski fakulteti UL, ko je bivši predsednik Študentske organizacije Slovenije profesorjem pogumno povedal, naj najprej uredijo stanje na svoji lastni ustanovi in si šele nato prizadevajo za izboljšanje splošnega stanja, saj naj bi bil delež izrednih študentov ravno na tej fakulteti precej visok. Uradni študentski funkcionarji najvišjega ranga so tako v nadaljnjih javnih soočenjih, ki so sledila v okviru Svobodne univerze, razlagali, da je tistih 40 % nekakšna zlata sredina, saj je delež izrednih študijskih mest na nekaterih študijskih programih tudi čez 300 % glede na redna študijska mesta.

Tako bivši predsednik ŠOS kot tudi informacije o zaslužkarskih količinah izrednega študija na nekaterih fakultetnih programih nekaj časa delujejo izjemno prepričljivo, pri čemer je učinek izjave Mitja Urbanca na tisti tribuni trajal dobrih 10 minut, saj ga je demantirala sveže prispela statistika s fakultetnega referata (izrednega študija je na FF le za par odstotkov), informacije o izkoriščevalskih količinah izrednega študija pa izpadejo popolnoma drugače, če nam nekdo ne pozabi omeniti, da gre zgolj za razpisana študijska mesta in da podatke o tem, koliko od razpisanih izrednih študijskih mest se tudi dejansko zasede, še zbirajo.

Tretji način legitimiranja 40 % plačljivega študija po novem, sedaj ko so zbrani vsi podatki, temelji na dvojem. Prvič, v Sloveniji imamo v povprečju 23 % nezasedenih rednih študijskih mest. Drugič, plačljivih, torej izrednih študijskih mest je v razmerju do rednih študijskih mest, torej neplačljivih študijskih mest, kar za 42 %. Iz teh dveh podatkov naj bi po besedah vladnih predstavnikov sledila dva zaključka. Prvi je, da fakultete ne bodo smele razpisati niti enega plačljivega študijskega mesta, v kolikor ne bodo zapolnile vseh razpisanih brezplačnih študijskih mest, drugi pa, da je 40 % prava številka, kar se tiče deleža plačljivih študijskih mest.

Novi podatki morda ponovno delujejo prepričljivo, a le v kolikor pozabimo na 19 % razlike, prezremo prejšnje poskuse utemeljevanja, ne upoštevamo manjšanja generacij mladih in pozabimo na ministrove besede, ki jih je izrekel v Odmevih 5. 11. 2013, po katerih »velja, da bo za vsakega državljana en brezplačen študij dodiplomski in en podiplomski«.

Iz vsega zgoraj zapisanega je razvidno, da se utemeljitve in podatki za delež plačljivega študija stalno spreminjajo, delež, »razvpitih 40 %«, pa je nekaj, v kar se na vladni strani ne dvomi in se zato tudi ne spreminja, kot da gre za logiko tipa »nekako vemo, da je številka prava, potrebujemo samo še argumente, da nam bo tudi javnost verjela«. Dejstvo, da je zahtevi Študentske organizacije Slovenije »naj se to število prepolovi« hitro sledila številka 30% s strani ministrstva, pa razblini vse predstave o nujnosti magične številke 40%.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.