Odmiranje tržnega gospodarstva

Kapitalizem tlakuje pot do dobe brezplačnosti

Na kapitalističnem trgu, ki ga vodi nevidna roka ponudbe in povpraševanja, prodajalci nenehno iščejo nove tehnologije za povečanje produktivnosti, ki jim omogočajo zmanjšanje stroškov proizvodnje blaga in storitev, da jih lahko prodajajo ceneje kot njihovi konkurenti. Tako privabijo kupce in zagotovijo dovolj dobička za investitorje. Kaj se zgodi, če intenzivna globalna konkurenca nekega dne prisili proizvajalce, da uvedejo še bolj učinkovite tehnologije, ki bodo potisnile produktivnost do točke, ko bodo stroški na enoto proizvodnje (marginalni stroški) blizu nič? Ker bo to proizvodnja blaga in storitev 'brez cene' in potencialno brezplačna, ne bo več ustvarjala dobička in tržno gospodarstvo bo postalo zastarel sistem. Jeremy Rifkin v Guardianu piše, da se to sedaj začenja dogajati.

V zadnjih desetih letih je mnogo potrošnikov postalo 'protrošniki', saj ustvarjajo in si delijo glasbo, videe, novice in znanje po tako rekoč ničelnih stroških na enoto in skoraj brezplačno, s tem pa zmanjšujejo prihodke glasbeni, časopisni in založniški industriji. Lawrence Summers, nekdanji ameriški finančni minister, in J Bradford DeLong, profesor ekonomije na Univerzi Kalifornija Berkeley, sta se leta 2001 tega vprašanja lotila s predstavitvijo primera novih komunikacijskih tehnologij, ki so takrat začele zmanjševati stroške proizvodnje na enoto proizvodnje in pošiljanja informacij na raven blizu nič.

Ker je »osnovni pogoj za ekonomsko učinkovitost cena, ki ustreza marginalnim stroškom« in pri informacijskih dobrinah so socialni marginalni stroški distribucije blizu nič, sta ugotovila, da pri tako nizkih marginalnih stroških informacij ne morejo ustvarjati podjetja, ki uporabljajo prihodke od prodaje potrošnikom za pokritje svojih fiksnih stroškov, kajti podjetja morajo biti sposobna prodajati svoje izdelke z dobičkom.

Danes revolucija ničelnih marginalnih stroškov začenja vplivati tudi na druge sektorje. Siemens, IBM, Cisco in General Electric vzpostavljajo infrastrukturo za internet stvari. Enajst milijard senzorjev povezuje naprave v internet stvari. Leta 2030 bo 100 tisoč milijard senzorjev povezovalo naravne vire, proizvodne linije, skladišča, prometna omrežja, elektroenergetska omrežja in linije za recikliranje, imeli jih bomo doma, v pisarni, trgovinah in vozilih. Ves čas bodo pošiljali podatke v komunikacijske, energetske in transportne mreže. Vsakdo bo imel dostop do interneta svari in bo lahko s pomočjo zbirk podatkov in analiz razvil predvidljive algoritme za povečanje učinkovitosti, za veliko povečanje produktivnosti in za zmanjšanje marginalnih stroškov po zgledu informacij za proizvodnjo in distribucijo stvari vključno z energijo, proizvodi in storitvami, napoveduje Jeremy Rifkin.

Skupnosti sodelovanja so namreč nastale kot močan izzivalec kapitalističnega trga. Zato vedno več 'protrošnikov' deli tudi obnovljive vire energije, 3D natisnjene izdelke in tečaje prek spleta po skoraj ničelnih marginalnih stroških. Delijo si tudi avtomobile, domove, oblačila, orodja in tako povsem obidejo klasični kapitalistični trg. Vedno bolj varčen in iznajdljiv kapitalistični sistem bo na robovih nove ekonomije še naprej obstajal in našel dovolj šibkosti za izkoriščanje, predvsem kot zbiralec spletnih storitev in rešitev, kar mu bo omogočilo cveteti kot močan nišni igralec. Ne bo pa več vladal.

Več sto milijonov ljudi že seli koščke svojih življenj s kapitalističnega trga v naraščajoče globalne skupnosti sodelovanja, ki delujejo na platformah interneta stvari, ki so povsod na voljo. Zato se je sprememba sistema po prepričanju Rifkina že začela.