Zakaj zardevamo?

Posameznik, ki zardi, s tem pokaže, da se zaveda družbenih norm in jih je pripravljen spoštovati, kar poveča možnost, da bo družbeno sprejet

Vsi smo že kdaj v družbi rekli kaj neumnega ali kaj, kar smo nato obžalovali, zato vsi vemo, kako hudo je, ko začutimo nenadno vročico na obrazu in se zavemo, da tudi drugi vidijo naša sevajoča, krvavordeča lica. Zardevanja se bojimo tako zelo, da ko enkrat vemo, da zardevamo, to vse še poslabša – postane nas še bolj sram in rdečica postane še hujša. Za sprožitev zardevanja je dovolj že, da nam nekdo reče, da zardevamo, čeprav dejansko ne, piše BBC. Ta čudaški in nadležni občutek je po svoje zanimiv tudi zato, ker se ne ve natančno, čemu pravzaprav služi. Znaki strahu, kot so bledičnost, trepetanje in zvijanje v trebuhu, naše telo pripravijo na akcijo, uporabnost pordečitve obraza in povečane temperature kože pa ni tako očitna, piše Raymond Crozier, zaslužni profesor psihologije na Univerzi v Cardiffu. VEČ>>  

Poleg tega je posploševanje, čemu zardevanje služi, še oteženo, zaradi dejstva, da se pri različnih tipih kože drugače izraža. To poraja nova vprašanja, ali je zardevanje vedno enako ali pa je zardevanj več vrst, vsako s svojo funkcijo. Usklajenih odgovorov na ta vprašanja ni. Edino, v čemer se vsi strinjamo, je, da večina zardevanja ne mara. Nezmožnost nadzora nad pojavom rdečice prispeva k občutkom, da nismo kos situaciji. Zardevanje še poveča našo vidnost – in to ravno takrat, ko si nadvse želimo biti nevidni. Ustvari vtis nesposobnosti in negotovosti, zmedenosti … V psihiatrični diagnozah je strah pred zardevanjem simptom socialne fobije. Tisti, ki zardevajo pogosto in »kar tako«, so pripravljeni tudi na kirurški poseg, da bi se tega znebili. A ima operacija lahko neprijetne stranske učinke, kot je povečano potenje po drugih delih telesa, saj je zardevanje orodje, s katerim se telo ohlaja.

Ne bi pa smeli na zardevanje gledati samo negativno. Socialni psihologi pravijo, da je sramota v službi družbe, saj lahko razmeroma neboleče prispeva k uveljavljanju družbenih norm: neprijetnemu občutku sramu in posledičnemu zardevanju se poskušamo izogibati, kar nas motivira, da se pri vedenju omejujemo, ne da bi bile za to potrebne grožnje s sankcijami. Če sramu ne bi bilo, bi se morda pojavilo nasilje ali pa nesprejemanje drugih, še piše Crozier.

Zardevanje hkrati omogoča nadaljevanje sodelovanj, v katerih pride do konfliktov, saj deluje enako kot spontano in iskreno besedno opravičilo. Ker se sproži nenadzorovano in ga sami ne moremo izzvati, je še učinkovitejše.

Posameznik, ki zardi, s tem pokaže, da se zaveda družbenih norm in jih je pripravljen spoštovati, kar poveča možnost, da bo družbeno sprejet. Raziskave to potrjujejo: tiste, ki zardijo, potem ko so prekršili kakšno družbeno normo, drugi manj ostro obsojajo kot tiste, ki ob istem dejanju ne zardijo. »Rdečeličnikom« smo tudi prej pripravljeni oprostiti. Ne drži pa to vedno, saj na interpretacijo zardevanja vpliva kontekst. Ko motivi tistega, ki je zardel, niso povsem jasni – denimo, če potnik nima vozovnice, ko zanjo vpraša kontrolor –, je zardevanje doumeto kot znak krivde in zardevajoči ni deležen bolj pozitivnih pogledov.

Teoretiki sramu sicer zardevanje umeščajo med druge znake »popuščanja«, ki so se razvijali skupaj s človekom in družbo – to so znaki sramu, kot so pokrčena poza, skrivanje in gledanje v tla –, ki naj bi delovali kot signali dominantnim osebam v skupini, da podrejeni še vedno sprejemajo svojo podrejeno vlogo. Signali podrejanja so med sesalci pogosti in zardevanje bi torej lahko bilo eden takih znakov pri ljudeh, vendar pa je, kot opozarja Crozier, tudi to le ena od domnev, zakaj zardevamo.

In zakaj ste nazadnje hudo zardeli sami? Delite izkušnjo med komentarji.