Puč Evropskega parlamenta

Voditelji držav članic EU so bili stisnjeni v kot. Evropskemu parlamentu uspeva »institucionalni udar«. Poslanci so sami sebe in volivce prepričali v nekaj, česar v evropskih pogodbah sploh ni. V to, da vsaka stranka Evropskega parlamenta predlaga svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. In da nato predlagani postane voditelj osemindvajseterice, če njegova politična skupina na volitvah prejme večino glasov. Več >>

Države članice so sprva naredile vse, da bi parlamentarce preslišale. To sicer ni bilo težko, saj je to njihova običajna praksa, sarkastično dodaja EUobserver. Berlin je poskušal namero poslancev zavreči s tem, ko je kandidate zaničljivo imenoval »Spitzkandidaten«, ki so torej samo prvi na volilni listi, prvi med enakimi in nič več kot to.

A želenega učinka ni bilo. Tisti, ki pred tem besede niso uporabljali, so jo dodali v svoj leksikon. Beseda »Spitzenkandidat« je postala del bruseljske govorice in označuje nekoga, ki se poteguje za predsednika Komisije.

A vrnimo se k udaru parlamenta. Kako je parlamentarcem to uspelo? Podobno kot pri ACTI, ko so složno in glasno začeli opozarjati, da sporazuma ne bodo potrdili. Preden so oblasti »grožnjo« lahko vzele zares, je bilo že prepozno. Nasprotovanje sporazumu ACTA se je iz parlamenta razširila v vse pore družbe.

Enako je bilo s predsednikom komisije. Medtem ko so vodje nacionalnih članic, združeni v Evropskem svetu, ki je do sedaj samostojno predlagal predsednika Komisije, v Lizbonski pogodbi videli le napotek, da morajo pri predlaganju kandidata upoštevati volilni izid, je parlament ta napotek interpretiral v obvezo.

Kandidati za prvega komisarja po vsej Evropi, v vse pore družbe širijo vest o tej obvezi, se predstavljajo kot dejanski kandidati za mesto predsednika Komisije, ustvarjajo novo resnico.

Če smo jih prej vse metali v isti koš, se skozi soočenja začenjajo razlikovati eden od drugega. Predstavljajo različna videnja Unije in ob tem poudarjajo, da bo povezava zdaj bolj demokratična, ker bo njeno »vlado« sestavil in vodil kandidat stranke, ki ji bodo volivci najbolj zaupali.

Vprašanje je, dodajajo pri EUobserverju, ali se volivci sploh zavedajo te večje demokratičnosti in ali sploh razmišljajo o evropskih institucijah, ko oddajo svoj glas na volitvah, ki so doumete kot drugorazredne in na katerih volivci večinoma izrazijo svoje nezadovoljstvo z aktualno nacionalno vlado.

A to dejansko ni pomembno. Evropski voditelji, potem ko so tudi sami pritrjevali, da mora EU postati bolj demokratična, bodo zdaj primorani igrati igro Evropskega parlamenta in za vodjo Komisije izbrati enega od predlaganih kandidatov. Sicer grozi razočaranje javnosti in upor parlamenta, ki sestavo »evropske vlade« potrdi. (er)