Še dobra živila nič več v smeti

89 ton. Toliko je vsako leto hrane, ki konča v smeteh Evropejcev. Fenomenu hočejo zdaj nekatere države članice narediti konec. Kako? Z ukinitvijo zapisa »uporabno najmanj do« na embalažah testenin, riža, čaja, kave in trdih sirov. Več >>

Koliko hrane zavržemo v Slovenji, se ne ve natančno. Vsak prebivalec naj bi je v smeti vrgel 90 kilogramov na leto. Povprečna družina naj bi vsako leto porabila več kot 500 evrov za živila, ki nato končajo v smeteh. Podoben znesek za hrano, ki je ne bodo nikdar pojedle, družine porabijo tudi v Italiji, poroča Corriere della Sera.

Potem ko je svoj delež pri zmanjševanju odpadne hrane naredila gospodarska kriza, ki je veliko ljudi prisilila k premišljenim nakupom in uživanju še užitne hrane s pretečenim rokom uporabnosti, bodo učinkovitejšo porabo živil poskušali doseči v Bruslju. Nekateri kmetijski ministri predlagajo, naj se napis na embalažah »uporabno najmanj do« več ne pojavlja na embalaži prehrambenih izdelkov, pri katerih ni bojazni, da bi ne bili užitni tudi po preteku daljšega obdobja. Že sedaj sicer ni nujno, da se rok uporabe natisne na sol, sladkor in kis, kmetijski ministri pa si prizadevajo, da bi to začelo veljati tudi za testenine, riž, čaj, kavo in trdi sir.

Ukrep se zdi smiseln, saj se največ hrane zavrže prav zaradi pretečenega roka uporabnosti oz. s tem povezane negotovosti potrošnika, ali je živilo še varno pojesti ali ne. Mnogi namreč zamešajo napis »uporabno najmanj do« in »porabiti do«, ki se uporablja pri »občutljivejših« živilih, kot so mlečni izdelki, sveže testenine, jajca, … Riž, testenine in konzervirano hrano pa lahko jemo še nekaj mesecev po preteku roka uporabnosti, natisnjenega na embalaži. Seveda, če je živilo primerno shranjeno. Nujno je sicer treba upoštevati navodila, kot je »porabiti v treh dneh po odprtju«.

Cilj kmetijskih ministrov EU ekonomski in etičen. Po sedaj veljavnih predpisih je namreč popolnoma dobro živilo obravnavano kot potencialni vir zastrupitve, če se ne porabi do določenega roka. V Afriki in Aziji pa je isto živilo lahko vprašanje preživetja in smrti. (er)