Zapletena in absurdna situacija

Padec Mosula in številnih drugih mest na severu Iraka v rokah islamistične ISIS, ki si prizadeva ustvariti nov sunitski kalifat, je v samo nekaj dneh poskrbel za geopolitični kaos na večjem delu Bližnjega vzhoda

Uradna iraška vojska je po uspešnih napadih sunitskih oboroženih skupin preprosto zapustila svoje položaje in zbežala proti jugu ter s tem ogrozila celo sam Bagdad. Islamska država Iraka in Levanta (ISIL) so namreč v ponedeljek začeli nepričakovano ofenzivo, v okviru katere so najprej prevzeli nadzor nad celotno provinco Ninive na severu, v kateri se med drugim nahaja tudi drugo največje iraško mesto Mosul, nato pa so nadaljevali ofenzivo proti jugu v provinco Saladin in zasedli industrijsko mesto Baidži, kjer se nahaja največja iraška rafinerija za nafto ter elektrarne. Pri tem so policiste v mestu s pomočjo megafonov nameščenih na vozilih pozvali, da naj odložijo orožje in jim zagotovili, da jih v tem primeru ne bodo napadali. Taktika je delovala. Uporniki naj bi bili po poročanju agencij tudi relativno strpni do prebivalcev, ki pa sedaj množično bežijo tudi zaradi strahu pred povračilnimi napadi vlade v Bagdadu na zasedena mesta. VEČ>>

Situacija je zapletena in absurdna hkrati. Čeprav ZDA nasprotujeju Bašarju Asadu, ki je z zavzetjem Homsa in ponovno volilno potrditvijo svojega mandata utrdil svoj položaj v z državljansko vojno uničeni Siriji, so enajst let po napadu ZDA na Irak in številnim sankcijam ZDA proti Iranu, nenadoma Iran, večinoma šiitska vlada v Bagdadu, Sirija in ZDA postali tudi novi 'zavezniki' v boju proti skrajnim sunitskim islamistom, ki jih po drugi strani podpirajo njihovi tradicionalni zavezniki - Savdska Arabija. Ni nenavadno, da se v tej zmešnjavi tudi Katar, predvsem zaradi sporov s Savdsko Arabijo, precej spravljivo izraža o Rusiji in njeni politiki glede Ukrajine ter da celo Izrael, ki si je nedavno omislil neposredno, varovano telefonsko zvezo z Moskvo, kljub vsem razlikam med državama vse bolj išče podporo za svojo politiko. To je seveda tudi rezultat ameriških pritiskov na Izrael v zvezi s palestinskim vprašanjem.

Kljub temu pa je največja sprememba povezana prav z de facto razpadom Iraka, ki se pravkar dogaja pred očmi celotne mednarodne skupnosti. Gre za veliki finale politike ameriških in britanskih intervencij na Bližnjem vzhodu, ki so se uradno že pred desetletjem končale z znamenito izjavo Georga Busha, da je "naloga opravljena". Ameriško-britanske intervencije, ki so nato vplivale tudi na vzpon revolucij na Bližnjem vzhodu, so nato privedle do zelo različnih rezultatov - odprave avtokracije v Tunisu, državljanske vojne in popolnega kaosa v sedanji Libiji, vzpona in padca Muslimanske bratovščine v Egiptu, ki se je začel s padcem Mubaraka in končal z ustoličenjem vodje vojaške hunte na čelu države, državljansko vojno v Siriji, neuspehu skoraj desetletje in pol trajajoče intervencije zahoda v Afganistanu ter poglobljenih delitev med suniti, šiiti in drugimi verskimi skpinami na celotnem Bližnjem vzhodu.

Kako absurden je položaj, kažejo informacije, po katerih naj bi Iran že napotil enote svoje revolucionarne garde v boje na severu Iraka, ZDA pa naj bi istočasno razmišljale celo o zračni podpori uradni iraški vojski, ki je pod poveljstvom večinoma šiitske vlade. Iranske sile naj bi že pomagale pri ponovni osvojitvi okoli 85 odstokov Tikrita, rojstnega mesta nekdanjega iraškega diktatorja Sadama Huseina. Iranska revolucionarna garda naj bi varovala tudi Bagdad, v katerem se nahajajo številna za šiite sveta mesta, ki jih ogrožajo sunitski islamisti. Ameriški predsednik Barack Obama je v četrtek zjutraj celo dejal, da "ne izključuje nobene možnosti", ko gre za vprašanje Iraka, njegovi vojaški svetovalci pa že preučujejo morebitne vojaške odzive. Tiskovni predstavnik Bele hiše Jay Carney je dejal, da ZDA ne bodo poslale kopenskih enot, pač pa razmišljajo o zračnih udarih na džihadiste in njihova oporišča.

Vendar je tudi to po umiku ZDA iz Iraka velik udarec za ameriško administracijo. Konzervativci v ZDA prav zato znova napadajo sedanjega ameriškega predsednika - čeprav so sami avtorji sedanje katastrofalne politike, ki je že privedla do višanja cen nafte na svetovnih trgih, saj Irak še zmeraj ostaja drugi največji svetovni največji nafte.

Odnosi med šiiti in suniti v Iraku so zelo zapleteni. V času Sadama Huseina so suniti dominirali v iraški družbi, čeprav je okoli 60 odstotkov Iračanov šiitov. Irak in Iran sta v tem smislu edini večinoma šiitski državi na Bližnjem vhodu. Ostale so sunitske, sunitov pa je po svetu okoli 800 milijonov, v primerjavi z okoli 200 milijoni šiitov. Iran in Irak sta bila med leti 1980 in 1988 v vojni, v kateri sta obe strani uporabljali tudi kemično orožje. ZDA so bile v tej vojni zaveznik Iraka. Proti Iraku so ZDA nastopile po iraški zasedbi Kuvajta leta 1990. Sadam Husein je na oblasti ostal do marca leta 2003, ko so ZDA s koalicijo voljnih in z lažnimi izgovori napadle Irak. Huseina so ameriške sila ujele decembra leta 2003, pozneje pa je bil obsojen na smrt. V Iraku od tedaj naprej vlada šiitska večina s pomočjo različnih manjših strank, odnosi med Irakom in Iranom pa so zelo dobri.

Kljub temu pa je sedanja situacija takšna, da se Irak in Sirija spreminjata v bojišče med šiiti in suniti, kjer sta največji regionalni sili v spopadu Savdska Arabija in Iran. O nenavadnem razvoju dogodkov poroča tudi Robert Fisk v Independentu, v članku o "Sunitskem kalifatu, ki ga finančno podpira Savdska Arabija". Članek opozarja, da sta Bush in Blair trdila, da je vojna v Iraku vojna proti islamskemu fašizmu ter da sta izgubila.

"Po groteskah talibanov in Osame bin Ladna ter 15 od 19 teroristov enajstega septembra, lahko spoznate še zadnjega od monstruoznih prispevkov Savdske Arabije k svetovni zgodovini: islamističnemu kalifatu Iraka in Levanta, zasedbi Mosula in Tikrita - ter Rake v Siriji - in morda Bagdada,ter najboljše poniževalce Busha in Obame. Od Alepa v severni Siriji pa do iraško-iranske meje sedaj džihadisti ISIS-a in druge skupinice, ki jih plačujeji saudijski vahabiti - in Kuvajtski oligarhi - nadzorujejo tisoče kvadratnih milj," piše Robert Fisk in dodaja, da bi celo Katar, ki je doslej podpiral upornike v Siriji, lahko pričel podpirati Asadov režim in to zaradi sovraštva do "sunitskih bratov v Savdski Arabiji, ki bi lahko napadli Katar, če bo le-ta postal preveč jezen."

Fisk kritizira Savdsko Arabijo, ki po eni strani "hrani pošast, ki se razrašča v puščavah Sirije in Iraka ter se hkrati prilizuje zahodnim silam, ki jo varujejo". "Nihče ne ve, koliko stotisoč Iračanov je bilo zaradi fantazij Blaira in Busha pobitih od leta 2003 naprej. Ta dva sta uničila Sadamov režim zato, da bi bil varen in razglasila vojno zoper Irak kot titansko vojo proti 'islamofašizmu'. No, izgubila sta. Ne pozabite, da so Američani dvakrat osvojili Mosul zato, da bi zlomili odpor islamskih borcev. Tudi za Faludžo so se borili dvakrat. In obe mesti sta sedaj izgubljeni in v rokah islamistov. Armade Busha in Blaira pa so že davno tega odšle domov in razglasile zmago.

Tisti, ki so leta 2002 in 2003 opozarjali na točno takšen razvoj dogodkov, so imeli prav. Na britanski protivojni strani koalicije, ki žal ni uspela ustaviti napačnih intervencij, opozarjajo, da so imeli vsi, ki so nasprotovali tem vojnam, "absolutno prav, ko smo predvidevali, da bodo napadi položaj za Iračane in celoten Bližnji vzhod samo še poslabšali... Enajst let od tega je zahodne voditelje lahko sram tega, kar so ustvarili. In sedaj je čas, da Tony Blair izgubi delo mirovnega odposlanca za Bližnji vzhod."