|  Politika

Si želite 20.000 dolarjev? Lepo govorite o Čezatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu (TTIP)

Ameriško veleposlaništvo v Berlinu je pred nekaj dnevi na Twitterju objavilo poziv: »Si želite informirane debate o TTIP? Tudi mi! Podpiramo projekte z do 20.000 dolarji.« Informirano kampanjo preprečujeta prav ZDA in EU, ki se o prostotrgovinskem sporazumu pogajata v tajnosti, so odgovorili tviteraši. Več>>

Okrog prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA, o katerem pogajanja potekajo v tajnosti, se dviga veliko prahu. Toliko, da so njegovo prvotno kratico TAFTA (Transatlantic free trade agreement) zamenjali z novo, saj je preveč spominjala na kratico ACTA, okrajšavo sporazuma o preprečevanju ponarejanja izdelkov, ki ga je po pritisku nevladnih organizacij in drugih zainteresiranih javnosti Evropski parlament zavrnil in izničil njegovo učinkovanje v Uniji.

A nova »embalaža« – TTIP (Transatlantic trade and investment partnership) – ne pomaga. Negativna mnenja o sporazumu, ki naj bi na ravni EU in ZDA poenotil standarde poslovanja in tako med partnericama spodbudil gospodarsko sodelovanje, prevladujejo.

Poenotenje standardov namreč pomeni krčenje socialnih pravic (kot so pogoji dela) ter okolijske zakonodaje (strupene kemikalije, ki jih lahko podjetja spuščajo v okolje, gensko spremenjeni organizmi, zakoni, povezani z uporabo interneta …), opozarjajo kritiki.

Ker oblasti propagandno vojno izgubljajo in TTIP-u grozi usoda ACTE, je ameriško veleposlaništvo v Berlinu pristopilo proaktivno. Že 13. junija so na Twitterju objavili poziv, naj se javijo tisti, ki v prostotrgovinskem sporazumu vidijo nekaj dobrega. 18. junija je sledil tvit iz uvoda.

In odzivi?

»To je moje priporočilo: TTIP ustvarja nova delovna mesta, za vsakega najmanj dve!«

»Demokracija se tako poceni še nikdar ni prodala. Za samo 545 evrov na gospodinjstvo na leto.«

»Kaj pa če bi javnosti predočili predloge in zapise v sporazumu in tako začeli na dejstvih utemeljeno debato?«

»Stric Sam vam ponuja 20.000 dolarjev, da bi o TTIP govoril 'resnico'.«


O prostotrgovinskem sporazumu smo sicer pisali že decembra, v sklopu projekta Alternative Evrope:

Evropska unija se v tem trenutku o prostotrgovinskih sporazumih pogaja z več državami, nekaj jih je tudi že podpisala. Nazadnje se je sprostilo trgovanje med članicami Unije in Kanado. Pogajanja so potekala štiri leta, oktobra potrjeni sporazum pa naj bi trgovanje med podpisnicama iz sedanjih 113 milijard evrov povečal za 23 odstotkov na okrog 140 milijard evrov. Tretjina teh novih 26 milijard evrov naj bi pristala v evropskem gospodarstvu, preostalo pa v kanadskem, predvideva Evropska komisija.

Dogovor s Kanado je članicam Unije med drugim zagotovil lažje izvažanje avtomobilov in avtomobilskih delov v Kanado, možnost izvoza večje količine mlečnih izdelkov, možnost neposrednega investiranja v kanadsko proizvodnjo urana, odpravil pa je tudi tarife na skoraj vse dobrine in storitve. Kanada seveda ne bo ostala praznih rok: zagotovila si je odpravo dajatev na kmetijske pridelke in izdelke, na primer javorjev sirup, v EU pa bodo kanadski živinorejci lahko izvozili tudi večje količine svinjskega in kravjega mesa, je poročal Reuters.

»To je v zgodovini Kanade največji dogovor,« je ob sklenitvi sporazuma dejal kanadski premier Stephen Harper, večji torej od dogovora o prosti trgovini med Kanado, ZDA in Mehiko, ki je bil uveljavljen leta 1994 in je takrat ustvaril največjo prostotrgovinsko cono na svetu. EU je namreč po BDP-ju največje svetovno gospodarstvo. Z 12.145 milijardami evrov BDP-ja prednjačimo pred ZDA.

In prav z ZDA si EU prizadeva skleniti nov prostotrgovinski sporazum, ki bi medcelinsko trgovanje povečal za 119 milijard evrov. Že zdaj imata EU in ZDA največ poslovnih povezav, piše na spletnih straneh Evropske Komisije: ameriških investicij je v Uniji trikrat več kot v celotni Aziji, investicij EU v ZDA pa je kar osemkrat več od investicij EU v Indiji in na Kitajskem. Predstavniki držav članic so Evropski komisiji zeleno luč za začetek pogajanj za sklenitev sporazuma dali v juniju 2013, delegati naddržavnih tvorb pa so se sicer sredi novembra »v živo« sestali šele drugič, drugače pa se o možnostih lajšanja gospodarskega sodelovanja pogovarjajo prek videokonferenc.

Po predvidevanjih Komisije naj bi se BDP Unije po sklenitvi sporazuma povečal za 60 milijard evrov. Povečala naj bi se tudi potreba po delovni sili, kar naj bi zmanjšalo brezposelnost, zaradi cenejših ameriških proizvodov na evropskem trgu in večje konkurence med ponudniki blaga in storitev pa naj bi povprečna evropska štiričlanska družina na leto privarčevala okrog 545 evrov.

Ker so tarife (obdavčitve), ki se uporabljajo za omejevanje uvoza dobrin in storitev, da bi domačim ponudnikom zagotovili konkurenčno prednost, nizke (v povprečju obsegajo 3 do 4 odstotke) in jih je mogoče odpraviti v trenutku, delegati iščejo predvsem druge rešitve, kako s prostotrgovinskim sporazumom povečati trgovanje.

Kar 80 odstotkov pridobitev prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA naj bi izhajalo iz zmanjševanja birokratskih ovir in omejitev in iz liberalizacije in privatizacije javnih servisov. »Cilj je sestaviti podobna pravila, ki bi spoštovala pravico vsake od strani, da po svoje ureja zaščito zdravja, varnosti in okolja,« je o poteku pogajanj v sporočilu za javnost zapisala Komisija.

A tudi odprava tarif je lahko kočljivo vprašanje. Francija je na primer napovedala veto sporazumu Evrope z Američani, ki bi vključeval liberalizacijo avdio-vizualnih izdelkov, saj bi to po prepričanju francoskih predstavnikov pomenilo še večjo dostopnost Hollywoodskih filmov in »smrt« za raznoliko evropsko avdio-vizualno kulturno-umetniško produkcijo, ki lahko prav zaradi subvencij in omejitev za druge proizvode zasleduje kakovost vsebine, in ne zgolj dobička.

Po pisanju angleškega časopisa The Guardian Francija samo filmske ustvarjalce vsako leto spodbudi z milijardo evrov v obliki subvencij, pred vdorom anglosaksonske produkcije pa Francoze »varuje« tudi s kvotami, koliko domačih vsebin mora biti nujno predvajanih v nacionalnih medijih oziroma koliko je lahko tujih.

Ko se pogovarjamo o sklepanju prostotrgovinskih sporazumov, je seveda v ospredju trgovina in kaj lahko tovrstni sporazumi doprinesejo gospodarstvom, podjetjem. Poleg pogajanj z Američani se Evropska unija o sklenitvi tovrstnih sporazumov že dogovarja s Kitajsko, kamor je leta 2012 izvozila 144 milijard evrov blaga in storitev, uvozila pa za 290 milijard evrov, z Rusijo, v katero je Unija izvozila 123 milijard evrov dobrin, uvozila pa jih za 213 milijard, z Indijo, Japonsko in Brazilijo (o tem, koliko je bilo v letu 2012 izvoza in uvoza v te države, preberite tukaj). Če bi jih uspela skleniti z vsemi naštetimi, bi zaradi novih pogojev trgovanja in poslovanja Unija imela še 275 milijard evrov višji BDP, v kar ni vštet doprinos že sklenjenega prostotrgovinskega sporazuma s Kanado.

A mnogi Evropejci, pa tudi Američani, se sprašujejo, ali ne bodo ti trgovinski sporazumi prej kot boljše življenje prinesli še večjo bedo. Bojijo se dodatne liberalizacije trga dela, kar bi pomenilo še manj socialne zaščite za delavce in nižji življenjski standard, skrbi jih uničenje ali poslabšanje ponudbe javnega sektorja, tudi okolja.

Po skoraj 20 letih obstoja prostotrgovinskega sporazuma med ZDA, Kanado in Mehiko (NAFTA – North American free-trade agreement) so raziskovalci ugotovili, da je namesto večjega števila delovnih mest sporazum pripomogel k izgubi milijona delovnih mest samo v ZDA, saj so mnoga podjetja preselila proizvodnjo v Mehiko, kjer je bila delovna sila cenejša, varstvo okolja pa zakonsko neurejeno. Življenjski standard v Mehiki se je navkljub drugačnim obljubam znižal, o čemer priča visoka emigracija Mehičanov v ZDA. Večinoma naj bi čez mejo boljše življenje poiskalo okrog milijona propadlih mehiških kmetov, ki po uvedbi NAFTE niso mogli konkurirati ameriškim cenam in količinam žita.

Ko govorimo o sklepanju prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA, ne moremo reči, da je EU podobna sedanji Mehiki ali Mehiki iz leta 1994, zato istočasno omenjanje neuspeha NAFTE morda ni upravičeno.

Bi pa s sprejemom TTIP državam članicam EU zagotovo grozil še en črn scenarij, uveden v sporazumu NAFTA: ta je podjetjem dal pravni temelj, prek katerega države članice, ki ne ugodijo kakšnim od zahtev, tožijo zaradi omejevanja poslovanja. Države naj bi s tega naslova od leta 1994 do danes plačale že več kot 300 milijonov evrov dolarjev kompenzacij, na sodni epilog pa čaka še 14 tožb, ki so skupaj vredne okrog deset milijard evrov. Podjetja so napadla pravila držav podpisnic sporazuma, ki so se nanašala na varovanje potrošnikov, okolijsko zakonodajo, gradbena dovoljenja, finančne omejitve in odločitve vladnih služb in drugih državnih organov in naj bi omejevala njihovo možnost investiranja in pridobivanja dobičkov. (O tem je pisal tudi The Guardian.)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.