Britanija - evro ali odhod

Najnovejša britanska ekonomska študija ugotavlja, da se je vpliv Velike Britanije na finančne predpise EU od leta 2008 drastično zmanjšal ter da državo čaka neprijetna dilema: prehod na evro ali izstop iz EU

Medtem ko se britanski predsednik vlade David Cameron zelo trudi, da bi vsaj upočasnil prihod prepričanega federalista Jean-Clauda Junckerja na čelo Evropske komisije, se nad prihodnostjo Velike Britanije v EU zbirajo sami črni oblaki – na domačem terenu so evroskeptiki Nigela Faraga postali najmočnejša politična sila, javno mnenje se vse bolj nagiba proti odhodu iz EU. Italija, ki 1. julija prevzema predsedovanje EU, napoveduje zavzemanje za 'Združene države Evrope', najnovejša britanska ekonomska študija »Biznis za Britanijo« (BfB) pa napoveduje, da bo Velika Britanija kmalu soočena z resno dilemo: prisiljena bo sprejeti evro ali pa zapustiti EU. VEČ>>

Poročilo opozarja, da se je narava evropskih financ od začetka ekonomske krize leta 2008 in krize evroobmočja leta 2010 bistveno spremenila ter da se je nekoč velik vpliv Velike Britanije na evropske finančne ukrepe bistveno zmanjšal. »Britanski vpliv na evropske finančne predpise je bil v preteklosti pomembna pridobitev članstva v EU. Toda ta vpliv se je po letu 2008 zmanjšal, z zmanjšanjem članic EU, ki ne bodo v območju evra, na samo dve do pet članic v obdobju desetih let in različnimi interesi članic območja evra, ki bodo prevladale glede določanja smeri evropskih finančnih predpisov, pa bo v prihodnosti Velika Britanija sistematično preglasovana s strani območja evra. Spreminjanje tega ne bi zahtevalo samo novih pravil glasovanja, pač pa tudi priliv novih članic v EU, ki ne bi istočasno postale članice območja evra,« opozarja dr. Andrew Lilico, avtor poročila in direktor Evropske ekonomije.

Že januarja letos je finančni minister Velike Britanije napovedal, da bo Velika Britanija najverjetneje zapustila EU, v kolikor ne bo uspela spremeniti strukture in moči, ki jo imajo evropske institucije nad posameznimi članicami. Osborne je dejal, da imajo »jasne cilje«, to pa je »doseči reformo in pustiti, da ljudje odločijo«. Osborne je prepričan, da »sedanji status quo narode v Evropi obsoja na nadaljevanje ekonomske krize in nadaljevanje upada. Zato je Evropa pred preprosto izbiro: reforma ali padec«. Osborne je tako kot Cameron obljubil »ponovna pogajanja« z EU glede vloge Velike Britanije in nato referendum o vztrajanju v EU ali odhodu, vendar pod pogojem, da bodo konservativci leta 2015 znova sestavljali vlado.

Poročilo BfB ob tem našteva številne ugodnosti, ki jih ima Velika Britanija v EU, politika liberalizacije, ki so jo institucije EU vodile, pa je bila v skladu s cilji same velike Britanije in je bolj vplivala na druge članice kot pa Veliko Britanijo. Vendar pa sedaj dolgoročne spremembe finančnih pravil EU že škodijo interesom Velike Britanije, zaradi česar bo Velika Britanija pred izbiro da ali prevzame evro, ali pa zapusti EU.

Gospodarstveniki ob tem tudi opozarjajo na veliko ceno »Brexita« oziroma odhoda Velike Britanije iz EU. Velika Britanija bi lahko izgubila predvsem transatlantske trgovinske presežke. Velika Britanija si zato tudi prizadeva, da bi bil čim prej sprejet prostotrgovinski sporazum z ZDA, ki naj bi evropsko gospodarstvo okrepil z 161 milijardami, ameriško pa z 100 milijardam povečanega dohodka. Ta sporazum pa bi lahko v precejšnji meri zajezil tudi vse bolj trdne ekonomske vezi med Rusijo in EU, ki jih je razrahljala prav ukrajinska kriza. Toda Velika Britanija istočasno zelo nasprotuje temu, kar bo v prihodnje v središču italijanskega predsedovanja EU – Združenim državam Evrope.

Italijanski predsednik vlade Matteo Renzi je namreč že napovedal, da si bo Italija med predsedovanjem EU, ki ga bo prevzela od Grčije 1. julija letos, prizadevala prav za krepitev federalizma v Evropi. Evropske voditelje je Renzi pozval, da naj pokažejo, da je »močnejša in bolj združena Evropa edina rešitev za reševanje problemov našega časa«. »Za prihodnost mojih otrok, o kateri sanjam, razmišljajte in delajte za Združene države Evrope,« je dejal italijanski predsednik vlade. Vendar je idejo, da naj bi bile ZDA nekakšen model za EU, že leta 1988 zavrnila Margaret Thatcher, tedanja britanska predsednica vlade. In Jean-Claude Juncker, prepričan federalist, bi bil za Veliko Britanijo tudi po oceni sedanjega premiera VB Davida Camerona seveda najslabši možni kandidat na čelu Evropske komisije.

Italija naj bi si bo med predsedovanjem prizadevala tudi za politiko rasti in ne varčevanja ter za več solidarnosti zaradi krize z begunci iz Afrike. Odkar je namreč predvsem francosko-ameriška koalicija tako uspešno zrušila Moamerja Gadafija in Libijo spremenila v raj za Al Kajdo ter hkrati zelo tranzitno državo za migracije proti severu, je v samo enem letu v Italijo prišlo 50.000 beguncev. Italija pa naj bi obenem pokazala, kako je mogoče tudi varčevati in zato njen spletni portal v času predsedovanja ne bo na voljo tudi v nemškem in francoskem, pač pa samo v angleškem in italijanskem jeziku, kar je prva takšna sprememba od leta 2007 pa do danes.

Italijanska odločitev je že razjezila nekatere poslance. Michèle Rivasi, voditelj francoskih Zelenih v Evropskem parlamentu, je dejal: »To je sramota. In če vzamemo v obzir vzpon evroskepticizma v času volitev v Evropski parlament, je ta odločitev skorajda provokacija.« Po mnenju tega poslanca bi bilo potrebno varčevalne reze narediti povsod, na primer pri dnevnicah predsedstva EU, ali pa pri transportnih stroških. Vse to kaže, da bo na poti proti Združenim državam Evrope nekoliko bolj ovinkasta, kot se zdi italijanskemu predsedstvu, celo bolj, kot cesta čez prelaz Stelvio, na tej poti pa bi se lahko ob sedanjem hitrem tempu nekatere članice – in skoraj zagotovo Velika Britanija – že kmalu odklopile od evropske zvezne kompozicije.