Javno pismo

Čeprav spleta norosti in bolečine v Sloveniji predvsem za tiste, ki ne ločijo med trgovino z orožjem in svobodo, očitno ne bo prav kmalu konec, je vendarle že dovolj jasno, da je napočil čas preobrata. Poti nazaj ni več. Ljudstvo je svoje povedalo tudi na nedavnem referendumu. In stari, strašljivi okopi senčne preteklosti ga več ne ustavijo.

Vesel sem, ko naposled vendarle čutim zdravo energijo ljudstva, ki bo tokrat na volitvah povedalo svoje. In niti malo ne dvomim, da se bo odločilo za svobodo, za jasna načela, za prihodnost in s tem za življenje. Gre za naravo stvari. Za zakon preživetja. In zdrave pameti. To pa pomeni, da pohlepu, sovraštvu iz preteklosti, trgovini z orožjem in javnim dobrim »žrtvovane generacije« nočejo več biti žrtvovane. Pomeni tudi, da človeško dostojanstvo več noče klečati pred starimi umazanimi »bogovi«. In da bodo skratka vsi, ki želijo vztrajati v norostih in bolečinah preteklosti, v tej preteklosti tudi ostali.

Na tej točki pa se mi vendarle zdi nujno pravočasno opozoriti, da pri vsem tem ne gre pozabljati na kulturo. Če se torej obeta zmaga nad norostjo in bolečino preteklosti, naj bo ta zmaga kulturna. Če se obeta nova politika, naj bo ta politika kulturna. Še več, politika, ki v Sloveniji hoče biti uspešna, se mora zavedati, da dolgoročno ne bo preživela, če ne bo služila slovenski kulturi. Kar, da ne bo pomote, ne pomeni, da mora biti poslušna in podložna kulturnikom. Pomeni pa, da je dolžna politično definirati pojem kulture tako v njegovem najširšem kot v ožjem pomenu – ter temu ustrezno obravnavati Slovenijo kot celoto, Slovenijo kot del Evrope in sveta, obenem pa tudi njen ruralni, njen urbani del, slovenski način preživetja, življenja, odnosa do lastnine in dela, odnosa do kulturne in naravne dediščine, odnosa do tujcev, do gostov, sosedov, bližnjih ter, ne nazadnje, do žive kulturne in umetniške ustvarjalnosti.

Skrbi me torej, da v političnih programih tako »tradicionalnih« kot na novo nastalih strank ne zasledim posebej poudarjene pozornosti do kulture. In ta skrb mi govori, da tudi po prelomu z dosedanjimi politikami nove politike že s svojimi prvimi koraki zopet utegnejo ubrati napačno, celo docela zgrešeno pot.

Iz tega, kar smo doživljali kar nekaj zadnjih let – in čemur pač z vso pravico lahko rečemo splet norosti in bolečine – se torej politika očitno še zmeraj ni naučila tistih lekcij, ki so nepogrešljiva osnova za poznavanje ter ustrezno obravnavanje slovenstva. Že res, da morda tudi politiki vedo, da je bila kultura za to ljudstvo skozi vso zgodovino mnogo pomembnejša od politike. Očitno pa ne vedo, da je tako tudi danes. Ravno marginalizacija kulture, etike in morale ter solidarne medsebojnosti je botrovala vsemu, kar smo v zadnjih letih doživljali. In ravno posledica tega je, da danes nekateri več ne ločijo med svobodo in trgovino z orožjem.

Politika, tudi nova, torej mora še pravočasno, vsekakor še pred volitvami, spoznati, da kultura na slovenskem ni noben drobiž, da ni »parazitski« strošek, ampak razvojni potencial ter obenem obraz in duša tega ljudstva. Če tega političnega spoznanja ne bo, ji bo na slovenskem političnem »parketu« spodrsnilo – in bo hitro zdrsnila tja, kjer bo zagotovo ostala brez podpore ljudstva – torej v splet norosti in bolečine, iz katerega smo se pravkar odločili stopiti.

Spoštovani kandidatke in kandidati, v tej deželi je že dolgo znano, da je mogoče zmagovati le v znamenju ljubezni do bližnjega, iskrene človeške medsebojnosti in kulture. Le v tem znamenju bo z vami z veseljem zmagovalo tudi ljudstvo.