MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

1. 7. 2014  |  Družba  |  Intervju

Zdi se mi, da je Cankar v Hlapcih vendarle iskal »spravo«, saj Jerman ni pokončen junak do konca. Poklekne in na koncu pravi, da bo molil, župnik pa pravi, da bi ravnal tako Jerman. Sprava? Pa je metropolit Rode ni hotel videti. Pravijo, da je zelo izobražen, a jaz sem čutil bolj, da je nestrpen.

Tone Partljič

Tone Partljič o svojem otroštvu, o vplivu Ivana Cankarja na svoje pisateljevanje, o delu učitelja, o težavah z Udbo, o predsednikovanju Društvu slovenskih pisateljev v kritičnem času sredi osemdesetih let, o svoji izkušnji poslanca v DZ in seveda o svojem pisateljskem delu

Tone Partljič (1940), pisatelj, dramatik, scenarist in politik, je znan predvsem kot komediograf. Napisal je več kot trideset komedij, med katerimi sta najodmevnejši Moj ata, socialistični kulak (1983), ki je doživela tudi filmsko upodobitev z Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem v glavni vlogi, in komedija Ščuke pa ni (1973), v kateri karikira samoupravljanje v podjetjih.

Partljič črpa teme za svoje pisateljsko delo iz življenja, ki ga živi in opazuje, temačnega in barvitega, zato so tudi njegova dela takšna. Po učiteljevanju v Slovenskih goricah je bil v sedemdesetih dramaturg mariborske Drame, leta 1987 je prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališča ljubljanskega, leta 1991 postal direktor ljubljanske Drame, vseskozi pa je sodeloval tudi pri Boršnikovem srečanju. Upokojil se je po treh poslanskih mandatih v slovenskem parlamentu.

Odraščali ste v Pesnici pri Mariboru v težkih in zapletenih povojnih časih. Kasneje ste napisali, da ste se kot otrok želeli dotakniti sonca. Verjetno gre za metaforo. Česa, kakšnega življenja, ste se želeli dotakniti?

Pravzaprav ne gre za metaforo. V pogovoru boste sami videli, da si kaj dosti ne izmišljam v svojem pisanju, ampak poskušam tisto, kar se mi dogaja, zapisati tako, kot sam vidim ali sem videl. Seveda ne dobesedno. Zares sem se namreč odpravil na daljni hrib, da bi se dotaknil sonca.

Seveda pa je sonce, ki sem se ga želel dotakniti, tudi metafora. Cankar je napisal morda našo najboljšo simbolistično pesem, v kateri pravi: »Fant je videl rožo čudotvorno, v sanjah jo je videl, daljno, žarko, zdramil se je in šel je na pot.« In vse življenje je romal za rožo, potem pa se je zgrudil ob cesarski cesti in trudna roka, s katero je segal za njo, je padla v prah. »Takrat jo je spet videl, ob poslednji uri.« To je lepa metafora. Dokler nekaj hočemo in verjamemo, pa čeprav vemo, da mogoče ni uresničljivo, mi ta metafora o soncu, ki sem ga hotel prijeti, vseeno ustreza, pa čeprav je iz otroške anekdote. Saj smo kot na sonce čakali tudi svojo državo. Leta 1990 sem bil malo zraven, no, res sem mislil, da sem zraven. Mislili smo, da smo zgrabili sonce, pa ga nismo. Človek sreča svojo ljubo, in tudi misli, da »je sonce zgrabil«, pa sčasoma vidi, da je le komet, kot je sam.

V intervjujih večkrat omenjate, da vam je bil Ivan Cankar pisateljski vzor v mladih letih. Nekatere njegove tekste znate na pamet še danes. Kaj vam je kot mlademu človeku dal Cankar?

Name je Cankar močno vplival. Po osnovni šoli, torej v zgodnji puberteti, sem se celo preveč identificiral s Cankarjevimi liki, najbrž po socialni plati. Prevzele so me njegove socialne zgodbe otrok. Bil sem reven podeželski otrok, ki bi se rad šolal in postal pisatelj; potem sem se res, na učiteljišču, čeprav si tega poklica nisem želel. Cankar me je zapeljal tudi s slovenskim jezikom, ki je tako speven. Sam nisem tako talentiran za finese jezika. Cankar pa je bil. Na pamet sem znal cele strani njegove proze. Sem pa znal tudi celega Prešerna na pamet. Kot majhen otrok sem ga deklamiral po vasi. Nekaj tega ima tudi Tinček iz Kulaka. Ko sem bil učitelj na višji stopnji, sem morda malo pretiraval s Cankarjem. In moja prva prozna zbirka črtic Ne glej za pticami je precej cankarjanska. Mislil sem: Cankar je res genij, in če bom vsaj dva odstotka tako dober kot on, bo to že nekaj! Potem pa sem spoznal, da je Cankar večinoma zelo otožen in pesimističen, jaz pa sem celo šaljiv optimist, ki se mu smejijo povsod, kjer se pojavi. In da naj se raje ne »štulim« pod njegovo pazduho.

Začeli ste z režiranjem komedij na vaških odrih.

Začel sem seveda z žalostnimi dramami. Potem sem rekel, nič, komedija je zame. In smejala se jim je cela dvorana. Nato sem uvidel, da imam tudi dar za pisanje in sem si dejal: »Kaj le silim v to cankarjansko žalost, poleg tega pa vsaj osemdeset odstotkov slovenskih pisateljev piše v molu, ne pa v duru.« V šoli je imela prednost zatežena literatura in sklenil sem, da moram z njo v sebi zaključiti. Leta 1973 sem napisal prvo dramsko uspešnico Ščuke pa ni. V njej pa so vseeno, če natanko pogledate Za narodov blagor, nastopale osebe, ki so nosile priimke kot v tej Cankarjevi komediji (Kadivec, Kremžar, Helena …). Hotel sem povedati, da imamo v javnem življenju enake pigzigmarje, kot so bili v Cankarjevem času. Le novinarja tipa Julijan Ščuka ne, od tod Ščuke pa ni. Kasneje, leta 1976, ko je bila stota obletnica Cankarjevega rojstva, sem napisal komedijo Oskubite jastreba. Naslov je citat iz Hlapcev. Napisal sem tudi parafrazo Hlapcev in dodal Cankarjevi drami šesto in sedmo dejanje, ko Jerman gori na Goličavi peče odojka in se gre kmečki turizem. Satiro, in ljudje so se lepo zabavali, kritiki pač ne. Sicer pa je bil vseskozi problematiziran Cankarjev lik Jermana, že med obema vojnama in še danes, saj poznamo »Jermanov problem«, podoben Črtomirovemu. Zakaj govorim o Hlapcih? Ker je imel današnji kardinal Rode morda prav, ko je v nekem intervjuju dejal, da s tem jokajočim Cankarjem Slovenci ne bomo prišli v svetovno literaturo. Prevajali so ga, pa ni uspelo. Rode pa se moti, ko pravi, da Hlapci niso nič drugega kot spopad dveh vaških petelinov, enega nervoznega učitelja in malo avtoritarnega župnika. So precej več. Seveda pa je Cankar ostal nepresežen dramatik in politični analitik (njegova »republika« jugoslovanskih narodov se je uresničila in veljala desetletja).

Če sva že pri tem – vseskozi smo priče ideološkemu prisvajanju Cankarja.

Res je. Pred prvo svetovno vojno se je bil boj za Cankarjevo podobo. Vsi so si ga lastili skozi zgodovino. Komunisti neupravičeno, socialisti pa zagotovo upravičeno, saj je Cankar napisal spis Zakaj sem postal socialist. In leta 1907 je kandidiral za poslanca v rudarskih revirjih na listi Socialdemokratske stranke. Zato je lahko napisal Hlapca Jerneja in Hlapce, dramo o volitvah. Prisvojiti pa si ga je hotela tudi katoliška stran, sklicujoč se na njegove zadnje tri besede v Podobah iz sanj: Mati, Domovina, Bog. Zanimivo je bilo, da se je pravzaprav katoliška stran vseskozi borila za krščansko Cankarjevo podobo. Potem pa ga je ljubljanski metropolit Rode »vrgel« skozi krščansko okno. Ko sem o tem pisal v Delu in seveda dodal tudi, kako je leta 1899 škof Bonaventura Jeglič kupil izvode Cankarjeve Erotike in jih sežgal, Rode ni nič odgovoril. Ko sem se mu kasneje na nekem novoletnem sprejemu predstavil in ga spomnil na svoj članek v Delu, mi je malce zadržano, če že ne vzvišeno, dejal, da je tiste besede o Cankarju izrekel kot Franc Rode, ne pa kot slovenski nadškof. V intervjuju pa je dajal sodbe kot nadškof. A že kdaj prej je omalovaževal Cankarja. Meni pa se zdijo Hlapci izvrstni. Spopad med vaškim učiteljem in župnikom je kot spopad med »bogovi in kralji« v starih tragedijah. Meni se zdi, da je Cankar v Hlapcih vendarle iskal »spravo«, saj Jerman ni pokončen junak do konca. Poklekne in na koncu pravi, da bo molil, župnik pa pravi, da bi ravnal tako Jerman. Sprava? Pa je metropolit ni hotel videti. Pravijo, da je zelo izobražen, jaz pa sem čutil bolj, da je nestrpen.

Ko sem v osemdesetih izstopil iz tedanje partije, je Švajncer napisal v Komunistu veliki spis o tem, kako je »takim« partija pomagala, da smo se prebili na položaje v gledališču in drugod, zdaj pa, ko bi se morali pokazati pravi komunisti, zapuščamo barko.

Kar nekaj časa ste si služili kruh kot učitelj?

V tem poklicu sem užival, a le pri urah slovenščine v razredu, v zbornici nikoli. Imel sem kar precej težav. Tudi zato, ker sem še pil in se v pijanosti v neki gostilni postavil pred Titovo sliko ter rekel: »Kaj ti, svinja, ne boš nikoli crknila?« Pa ga nisem sovražil. Najbrž sem bil tako nažgan, da sem hotel vzbujati pozornost. Mogoče pa so tisti, ki so me prijavili, tudi kaj narobe slišali. Prišli so policisti z marico in me odpeljali na zaslišanje, streznil sem že sam, ko mi je ravnatelj povedal, kaj me čaka. Sicer pa sem bil v tedanji partiji vseskozi na opominu pred izključitvijo tudi zato, ker sem kakšno »disidentsko« rekel in naredil tudi v razredu. Ravnatelj me je pogosto opozarjal, kaj da sem rekel v razredu, in mi naznanjal, da bomo imeli težave. Da takoj razčistimo: zelo bi se napihoval, če bi se delal kak disident. Nisem te vrste človek, čeprav sem imel kar precej slabih izkušenj z upravo državne varnosti in bil deležen njenih groženj.

Zakaj?

Leta 1965 sem organiziral literarni večer Perspektiv v Mariboru na Pedagoški akademiji. Prišli so Dane Zajc, Veno Taufer, Braco Rotar, Jože Pučnik, ki ga do takrat nisem poznal, in še kdo. Niso pa prišli, čeprav so obljubili, Taras Kermauner, Janko Kos, Primož Kozak, ker so imeli ravno takrat pogovore s Stanetom Kavčičem o Perspektivah. Dvorana je bila nabita, kar se mi je zdelo čudno, kajti ne samo profesorji in dijaki, tudi drugi so prišli. Med njimi tudi človek iz Udbe, ki je trikrat padel v prvem letniku učiteljišča in je bil moj in sestrin sošolec. Ko ni mogel več ponavljati, so rekli, zdaj pa je ta Andrej na Udbi. Seveda nisem vedel, kaj počne na literarnem večeru. Pučnik je prebral dva spisa, kritiko filma Iz oči v oči (v resnici drame Primer tovariša Koprivice) in še en spis o položaju kmetijstva, četudi seveda smo vsi bolj poslušali pesmi Zajca, Tauferja, Rotarja … Nisem čutil političnega ozračja. In po dveh dneh me je iskal doma z marico nesojeni sošolec in me kasneje še z dvema kolegoma zasliševal na mariborski upravi za notranje zadeve o literarnem večeru. Tam so mi pojasnili, da gre za ta literarni večer in Pučnikovo sodelovanje na njem. Sam takrat nisem imel pojma o Pučniku. Šele kasneje sem izvedel, da je bil mariborski dijak, da so ga skupaj s Poldetom Bibičem, Marjanom Belino, Petrom Božičem in Stankom Jarcem vrgli z gimnazije. Zanimal jih je samo Pučnik in to, kdo je zadaj. Ja, tudi Udbo so zanimali strici iz ozadja. Kdo me je nagovoril, da organiziram ta literarni nastop? Kako smo jim plačali dnevnice? Seveda ni bilo nič zadaj razen KUD-a Študent, kjer sem vodil literarno sekcijo. Ideja je bila le moja.

Dolgo so me zasliševali, saj jih je zanimalo tudi moje sodelovanje v časopisih Katedra in Tribuna. V slednjem sem urejal mariborsko stran po takratni ukinitvi Katedre. Na Tribuni sem prvič srečal Jovanovića, Nika Grafenauerja, Andreja Inkreta, Iva Vajgla, Ivana Krefta in druge, vsi so bili stari okoli dvajset let. Udbovec Andrej pa me je nekega dne povabil na srečanje o Tribuni. Otepal sem se, vendar sva se vseeno dobila v gostilni, ki jo je on izbral. Tam sem mu takoj rekel, da sem za to srečanje z njim povedal ženi, ki je bila noseča, materi in prijateljem. »Nimam živcev za pogovor s tabo,« sem mu dejal, vstal in odšel. In če so kje kaki arhivi, se vidi, da nisem nikoli ničesar rekel tem ljudem in jih srečal le, ko sem dobil dvakrat, trikrat pisne zahteve, naj se oglasim. Vedno so mi grozili, nazadnje v času Jančarjevega »procesa«.

 

Prišli pa so po vas tudi na Sladki vrh, kjer ste učiteljevali.

Takrat so me bolj trdo prijeli. Tretjič pa me je zasliševal v zvezi z Jančarjem Janez Švajncer, ker so dobili pri Jančarju prepovedano knjigo V Rogu ležimo pobiti. Nisem vedel za to knjigo in kaj se je z njo zgodilo, kar sem svojemu zasliševalcu tudi povedal. Čudno se mu je zdelo, da ne vem, kaj se je zgodilo, ko pa vsak teden pijemo skupaj Andrej Brvar, pokojni France Forstnerič, Jančar, Marjan Kramberger in jaz. Jančar je imel v sebi precej političnega naboja, pa tudi skeptični Kramberger, ki je še danes največji intelektualec v Mariboru, ga je morda imel, saj je pisal politične spise, a o slovenski bratomorni vojni ni hotel govoriti in se je jezil na Draga in Franceta, če sta ga maltretirala s tem. Ko sem zasliševalcu rekel, da govorimo le o knjigah in drug drugemu beremo prozo, me je prosil, naj mu vendarle povem kaj oprijemljivega, sicer bo ob službo. Zagrozil mi je še, da me bodo drugič bolj trdo prijeli, in pred mano na mizi pustil vse štiri izjave, ki so jih nekaj dni prej dali moji prijatelji in jih podpisali. Čudna priznanja so bila to. Ko sem v osemdesetih izstopil iz tedanje partije, v katero sem bil sprejet na učiteljišču kot odličen dijak, je Švajncer napisal v Komunistu veliki spis o tem, kako je »takim« partija pomagala, da smo se prebili na položaje v gledališču in drugod, zdaj pa, ko bi se morali pokazati pravi komunisti, zapuščamo barko.

V času socializma ste napisali kopico komedij in v njih implicitno trdili, da ljudje vendarle, ne glede na družbenoekonomski sistem, delujejo po svojih obče človeških nagonih. Smešite pravzaprav nemoč sistema, ki bi se rad polastil človeških duš. Je tako?

To je zame največji kompliment. Morda se tega nisem najprej niti zavedal, kasneje pri Kulaku pa sem hotel napisati prav to. Zato oprostite mojemu napuhu – zaradi tega, kar ste zdaj povedali – se mi zdi, da je Kulak še lahko živ. Lani je bil premiera v Šentjakobskem gledališču in še ga igrajo menda pred polno dvorano. Je živ in tudi režiser Gojc je pokazal svoj radikalni odnos do zgodovine in sedanjosti in zato še danes »štima«. Otroci še naprej gledajo film s tistim Tinčkom. Če bi pisal samo politično satiro, ne bi Kulaka nihče več gledal, ker tistega sistema ni več. Zato sem pisal o čakanju na očeta, ljubosumnosti, Olgini nosečnosti, norosti informbiroja na vasi … Ne bi rad izpadel nadut ali nerealen, ampak Kozakove drame so seveda fenomenalne, da ne govorim o Jančarjevih, a če so preveč »ideološke«, jih danes ne gledajo radi. No, Dragov Veliki briljantni valček so lani igrali v Mariboru, vendar se je režiser zelo trudil, da je zanemaril politično-ideološki moment in iskal (in našel) druge dimenzije. Se mi zdi, da Kulak živi, ker je bolj »človeški«. Predvsem pa slišim, da je postal tudi »mladinska igra«, ki razveseljuje otroke.

Odmeval je tudi film Vdovstvo Karoline Žašler. Zanj ste napisali scenarij, film pa je bil nominiran tudi za srebrnega medveda v Berlinu. Je ta film, ki govori o ženski, ki ima različna ljubezenska razmerja na slovenskem podeželju, pravzaprav odmev seksualne revolucije leta 1968?

Nisem imel tega v mislih. Sem pa imel s filmom težave, veliko večje, kot je zdaj videti, kar je, še enkrat ponavljam, normalno, če pišeš o temah, ki so aktualne in žgečkljive. Skoraj na kolenih sem prosil Bojana Štiha in potem Milana Ljubiča, da bi film snemali na Štajerskem. Nekje blizu Ljubljane so že imeli izbrano lokacijo, kar bi bilo seveda veliko ceneje, kot da preseliš filmsko ekipo za en mesec na Štajersko živet v hotel. Na koncu je Viba privolila na snemanje v Slovenskih goricah in v tovarni v Sladkem Vrhu. Žašlerca je bila pogojno resnična oseba, imela otroke in recimo podobno usodo kot v filmu. A so se mnogi kar prepoznali v filmu.

 

Kako ste prišli do vsebine Vdovstva Karoline Žašler?

V papirniški šoli sem učil tudi odrasle in k meni je prišel človek s svečo v roki in oznanil, da gre Gagarin »v vesolje«. Bil je zelo pijan. (Jaz sem bil tak »pijanec«, ki je zjutraj spil tri vinjake in eno radensko, pa sem mislil, da nisem pijan, saj čez dan navadno nisem pil.) Ko sem odhajal iz šole, so mi povedali, da je šel Žašler v Muro in se utopil. Njegovo vdovo sem nato srečeval, s tranzistorjem v rokah in z motiko na ramenu, ko je hodila h kmetom delat. Ko sem jo nekega dne leta 1968 zapeljal z avtom, se mi je pohvalila, da je zdaj tudi ona gospa, kajti dobra sta si z onim zidarjem, ki ji je kupil tranzistor. Kmalu pa je umrla. In v učiteljski zbornici mi je ena izmed učiteljic, ki je učila njeno hčerko, mimogrede povedala, da bo deklica ravno takšna »k…«, kot je bila njena mati. Sama sva bila v zbornici in kolegici sem napel nekaj krepkih, kako da lahko sploh kaj takega reče za štirinajstletno punco, Karolina (kar seveda ni resnično ime) pa seveda sploh ni bila »k…«. Le poročila se je premlada, mož je postal pijanec, ne edini v industrijskem Sladkem Vrhu sredi Goric, po njegovi smrti pa je štiridesetletna hotela imeti še kaj od življenja. Umrla je čez nekaj mesecev in na pogrebu nas je bilo osem. Ker se me je njena življenjska zgodba dotaknila, sem napisal novelo Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler. Pohvalil jo je celo Dušan Pirjevec. Nekdo od filmarjev je prebral novelo in presodil, da bi po njej lahko nastal dober film. In napisal sem scenarij. Ko pa smo zaprosili za snemanje v tovarni, da bi bil film posnet v zares avtentičnem okolju, se je sestal politični aktiv kraja, nekateri nekdanji učiteljski kolegi, morda tudi zavistni, ker sem odšel iz šole in napredoval, pa so še dodatno naredili vse, da bi preprečili snemanje. To je bilo sicer obdobje jugoslovanskega črnega filma (seveda tudi z malo nasilnimi seksualnimi prizori), nekdo je lokalni politiki to prišepnil in tako so v SZDL Sladki Vrh nasprotovali temu, da se dovoli snemanje v kraju in tovarni, meni pa so še očitali, da žalim spomin na znano žensko. Zgodbo in scenarij za film pa sem seveda napisal prav zato, da bi bilo vsem jasno, da je bila Karolina tragična oseba, ne pa lahka ženska, kakor so jo zvečine ocenjevali. In ko sem prišel na premiero v vas, mi je eden izmed vaščanov zagrozil, da mi bo razbil gobec.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ste bili predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Predsednik sem bil od leta 1982 do 1987 in v tem obdobju se je društvo začelo jasneje pozicionirati v družbi in hkrati odpirati nekatera vprašanja v družbi, ki so bila tabu. Pred menoj je bil predsednik Tone Pavček, za mano pa Rudi Šeligo. Društvo pisateljev je bilo takrat zelo izpostavljeno, bolj kot se danes misli, ker ljudje niso več verjeli ne SZDL-ju ne partiji, na nas so naslavljali vprašanja, ki bi jih morali političnim organizacijam. Kjerkoli smo imeli literarni večer, so spraševali o povojnih pobojih, ne pa o knjigah. In pa, ali bo v Jugoslaviji počilo. Bo nastala konfederacija? Poskušali smo odgovarjati na ta vprašanja z vidika pisateljev in našega društva, vendar so bili tudi med nami različni pogledi na številna družbena vprašanja. V sedemdesetih sta bila dva tabora v društvu, perspektivaši in intimisti, recimo okoli Cirila Zlobca. Očitno so mene izbrali za predsednika, ker se Ljubljančani med sabo niso trpeli, skoraj sovražili so se. O tem je že pisal Janez Menart. Zato so izbrali nekoga, ki se jim je zdel simpatičen, malo veseli Štajerec, ki pa ne spada ne v en in ne v drugi tabor. Že Pavček je razčistil z razmerjem do vodstva Zveze komunistov, saj so nekateri hoteli imeti v okviru društva partijsko organizacijo. Takrat je Pavček dejal zagovornikom te ideje, da je pripravljen oditi na sestanke v okviru tedanje SZDL, povsod povedati, kaj mislijo pisatelji o kakšni stvari, ni pa pripravljen partijskih komand prenašati v društvo. Tako je ravnal in sam sem nato vzel njegovo ravnanje kot dediščino in uspelo mi je ubraniti društvo pred ustanovitvijo partijske celice v njem.

Neprijetno me je presenetilo predvsem spoznanje o skorajda paničnem strahu partijskih šefov pred Beogradom, češ, zdaj pa jim bomo s to tribuno dali v roke argumente za napade na Slovenijo. Eden od njih mi je celo rekel, da me bo postavil pred zid, če bo v Beogradu kaj narobe.

V tistem času se je DSP izpostavljalo tudi s podporo disidentom v drugih delih države, z bojem za svobodo mišljenja in predvsem z doslednim bojem proti skupnim jedrom v izobraževanju.

Od drugod so nas začeli napadati zaradi ustanovitve Vilenice, ki jo je zasnoval Veno Taufer, sam pa sem opravil številna mučna pota od politikov do financerjev. Danes je to tradicionalno srečanje pisateljev in pesnikov srednje Evrope. In ne več le – Srednje Evrope. V tem so po tedanji državi videli izdajo Jugoslavije, nekakšno odtujevanje »dežele« in prilizovanje Evropi. Potem smo ustanovili Odbor za svobodo mišljenja, ki je s peticijami na jugoslovanske državne organe zahteval prenehanje preganjanja nekaterih pisateljev. Zelo odmevna je bila tudi javna tribuna v Cankarjevem domu z naslovom Slovenski narod in slovenska kultura leta 1985. Organizirali smo jo tudi kot protest proti krčenju proračunskih sredstev za kulturo. Nanjo smo povabili vse, ki so kaj pomenili v slovenski kulturi ali pa odločali o njej. Tudi zamejska pisatelja Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Pri slednjih se je zataknilo, saj je skupina petih ali šestih tržaških pisateljev nasprotovala njuni prisotnosti in zagrozila, da jih na tribuno ne bo, če bosta tam onadva. Od tistih iz Slovenije smo posebej povabili Josipa Vidmarja, ki je tudi prišel in sodeloval na tribuni do konca. Ni pa bilo politične in pisateljske vrhuške (razen Vidmarja!), ta je sodelovanje odpovedala, ko je slišala, da bodo imeli referate na tribuni tudi perspektivaši ali oporečneži kot Pahor … Pred tribuno so me poklicali na pogovor z nekaterimi člani vodstva ZKS, med njimi so bili France Popit, Andrej Marinc, Janez Vipotnik in pisatelj Filip Kumbatovič, kjer so vpili name in zahtevali, da govorijo samo »naši« in ne »oni«. Čeprav nisem kak radikalec, sem rekel, da bom sestanek zapustil, če bodo člane DSP označevali za naše in »nenaše«, saj sem vendar predsednik vseh. Na tribuni je bilo več kot tisoč ljudi, namesto en popoldan je trajala dva popoldneva v večji dvorani in z zasloni na hodniku. Beseda je tekla o položaju slovenske kulture in, pravzaprav najbolj glasno, o Beli knjigi Stipeta Šuvarja, tedanjega ideologa jugoslovanske komunistične organizacije, kjer je označil kar lepo število pisateljev iz vseh republik za kontrarevolucionarje.

Takrat ste dobili malce globlji uvid v razmišljanje partijske elite.

To je bilo sredi osemdesetih let, ko je bila komunistična stranka še dokaj trdna, čeprav najedena. Neprijetno me je presenetilo predvsem spoznanje o skorajda paničnem strahu partijskih šefov pred Beogradom, češ, zdaj pa jim bomo s to tribuno dali v roke argumente za napade na Slovenijo. Eden od njih mi je celo rekel, da me bo postavil pred zid, če bo v Beogradu kaj narobe. Sicer pa mi je bilo jasno, da nas nočejo disciplinirati, niti meni kaj narediti, ampak se hočejo le zavarovati. Zato so nas na koncu prosili, naj ne provociramo. Njih je bilo samo strah. Sam pa sem spoznal, kar me je osupnilo, da se, če bi do česa v Jugoslaviji prišlo, na Popita, Kraigherja in podobne ne moremo zanesti. Zanesel bi se lahko morda na Vidmarja, ki si je prizadeval za kulturno slovenstvo in je bil koristen tudi zaradi stikov s Titom, kjer je branil slovenstvo.

V pogovoru s Cirilom Zlobcem ste konec osemdesetih v reviji Sodobnost dejali, da ste takrat podpirali politiko Milana Kučana, sami pa se niste nameravali vključiti v politiko.

Sam nikdar nisem natančno vedel, kakšna je njegova politika ali politika koga drugega. A če sem Kučana primerjal s starimi partijskimi kadri, nekatere sem prej omenil, in če sem ga primerjal s predsedniki partij v drugih republikah, ko se je pojavil že tudi priimek Milošević, mi je bil Kučan človeško zelo simpatičen. Preden so naši odšli z zadnjega partijskega kongresa, sem mu pa le napisal, da se distanciram od tega, kar dela Milošević, in da izstopam. In po kongresu me je poklical, ali bi se ponovno vključil v ZKS. Odvrnil sem mu, da je Drava odnesla komunizem.

Kot zasebnik in upokojenec ste sodelovali v mariborski vstaji. To je bil najprej sicer protest proti županu Francu Kanglerju in njegovemu načinu vladanja v Mariboru. Za kakšen Maribor ste se borili?

Zdaj vas bom presenetil in mogoče bo kdo v meni videl celo porcijo oportunista. Mislim namreč, da je mariborska vstaja v celoti uspela. Bila je koristna, poučna in napoved nečesa, raje ne rečem česa, kar se utegne dogoditi, če se razmere ne bodo spremenile. V mojih očeh je uspela tudi zato, ker je župan Kangler odšel, saj ni bil kos svojemu delu. Ne sovražim ga, le smili se mi. Ne bom našteval vsega, kar je bilo narobe in kako je ravnal. Niti ne bom našteval zaposlovanja lojalnih Duplečanov v Mariboru. Dejstvo je, da smo se v Mariboru znebili župana z ljudsko vstajo, ker sam ni hotel odstopiti. V zadoščenje mi je tudi, da se je v parlamentu le prebila ideja, da bo s spremembami zakonodaje mogoče zamenjati poslanca in župana. Na volitvah smo hoteli dobiti nestrankarskega novega župana. Takšnega župana imamo v Andreju Fištravcu, in če zdaj kdo hoče kaj drugega, moramo narediti novo vstajo in artikulirati naše zahteve. Za zdaj, se mi zdi, da je mariborska vstaja preprosto uspela. Tudi proti Kanglerju svetniku smo protestirali in zdaj tudi ni več državni svetnik. In zahtevali, da sodišče naredi svoje v zvezi z njim, seveda pravično. Večina obravnav ga še čaka, ta kazen v zvezi z vedeževalkinim stanovanjem se mi zdi malo visoka.

In Tone Partljič se je za nekaj časa spet znašel na politični sceni, vendar tokrat, če malce karikiramo, kot možen politični skrajnež.

Kljub temu da se je vstaja iz Maribora razširila po Sloveniji, čeprav njene zahteve in sama organizacija ne morejo biti vzorec za druge, pa so mene v parlamentarni komisiji za preiskavo vstaje nehote naredili za nekakšnega heroja in me potegnili iz politične anonimnosti. Ampak to ni bistveno. Bistveni sta farsa, ki so jo naredili parlamentarci s tem zasliševanjem, in raven tega početja v komisiji. To je bila prava bedarija in destrukcija. Vedno isti tipi z desnice bi kar naprej iskali strice iz ozadja, zarote, slabe namene … Ker imajo takega »šefa«, ki mu ne dajo spati lustracija in razčiščevanja in maščevanja za nazaj … Štiri ure sem bil tam, postavili so mi eno vprašanje, tri ure pa so se člani komisije med seboj dajali okrog proceduralnih zadev in o tem, kaj je pri njihovem delu v redu in kaj ne. Kot na dlani je bilo jasno, da se hoče desna politična opcija maščevati levici, ker je zgubila oblast. In prestrašiti bodoče vstajnike in malo požugati intelektualcem, saj so bili na vstaji tudi univerzitetni profesorji, kar se je v Mariboru zgodilo prvič.

Počasi pa se pravne razmere vendar urejajo. Zidar iz SCT se ne guga več z ministrico za zdravje Janševe vlade, Hilde Tovšakove, nekdanje direktorice Vegrada in še prej glavne tajnice Krščanskih demokratov, ni več. Prav farsično pa je, da ljudje niso jezni na Janeza Janšo, za katerega niti ne vemo, kje vse je pobiral denar, pa čeprav kar nekaj vemo, ker je ženina sorodnica manevrirala z njegovo gotovino. Viranta, pa nič nimam z njim in nikoli ne bi šel v njegovo stranko, pa »jebejo« na vse pretege, ker je letalske karte dobil bolj poceni. Povsem brez meril smo. Enemu bi bili pripravljeni oprostiti vse finančne transakcije, drugega, kot Fištravca, pa bi »obesili« zaradi 180 evrov, ki jih je takoj vrnil, ko je videl napako. Za medije so »vsi isti«.

Mariborska vstaja je v celoti uspela. V mojih očeh je uspela tudi zato, ker je župan Kangler odšel, saj ni bil kos svojemu delu. Na volitvah smo hoteli dobiti nestrankarskega novega župana. Dobili smo ga. Če zdaj kdo hoče kaj drugega, moramo narediti novo vstajo.

Vrniva se k vašemu umetniškemu delu. Leta 2006 ste prejeli Glazerjevo nagrado, najvišjo literarno nagrado mesta Maribor. Sprašujem vas zato, ker ste nekje izjavili, da »niste Štajerec. Slovenec sem, ki ima na Štajerskem svoj dom in samo tam lahko pišem«. Malce drugačno razmišljanje o lokalpatriotizmu, kot smo ga navajeni pri mariborskih intelektualcih.

Francu Kanglerju, nekdanjemu županu, sem nasprotoval tudi zato, ker se je nenehno repenčil o tem, kako bo postavil zid na Trojanah. Za vse je krivil Ljubljano, doma pa nismo bili sposobni, niti nismo poskušali, identificirati mariborskih nesposobnežev in kriminalcev, ker naj bi bili vsi v Ljubljani. Pa tudi v času Rousa si je nekdo omislil majice z napisom »Hvala bogi, da sem Štajerc«, kar je bilo naravnost debilno. Nihče namreč ni zaslužen za to, da je Ljubljančan ali Mariborčan, saj si človek ne izbira sam rojstnega mesta. Poceni nabiranje političnih točk z napadanjem Ljubljane kot prestolnice sem zmeraj odklanjal. Da se razumemo, moj dom je vseskozi Maribor. Ko sem postal v ljubljanski Drami umetniški vodja, mi je direktor ponudil ključe dvosobnega stanovanja, vendar sem jih zavrnil, kajti pri petdesetih letih si nisem znal predstavljati, kaj bi v nedeljo na ljubljanskih ulicah delal drugega kot gledal izložbe. Nič mi ne govorijo te ulice. V Mariboru pa mi vse govori. Na tem in tem mostu so ubili ob vojaškem uporu ljudi, spet na drugem kraju sem izgubil nedolžnost, nekje drugje sem čakal mamo, če bo prišla iz bolnice … Maribor je moj dom. Da pa bi si na račun izjav, da je vsega kriva Ljubljana, kar nekateri radi počno, pridobival glasove, pa je bolno. Klinc gleda državljana, ki sovraži svojo prestolnico, pravim. Sam se najprej počutim Slovenec, potem pa Mariborčan. V Hemingwayevem romanu Komu zvoni je v motu zapisano: Noben človek ni Otok, je del celine. Vsak je del zemlje. Če grudo od rta odtrga morje, je manj cele Evrope. Če umre en človek, je manj tudi mene, ki sem del človeštva. Zato ne sprašuj, komu zvoni. Zmeraj zvoni vsem nam. Mi pa bi gojili neko štajersko zaprto držo.

 

Dolga leta ste bili dramaturg Drame, leta 1987 ste prevzeli umetniško vodstvo MGL, leta 1991 vodstvo Drame SNG v Ljubljani, po upokojitvi ste bili nekaj let predsednik Borštnikovega srečanja. Kaj pomeni za to ustvarjalnost BS, pomembno »zborovanje« gledališčnikov, ki pa ne poteka v Ljubljani?

»Gledališče je seveda v veliki krizi, ker je Sofoklej že mrtev, pa tudi Shakespeare, jaz pa se danes slabo počutim.« To ni moja anekdota, to je simpatična anekdota Bernarda Shawa. Gledališče vedno išče novih poti in zdi se mi, da so prišli tudi časi nove estetike, nove oblike gledališča, performansov, izraznega plesa in vsega mogočega. Sam, star triinsedemdeset let, se ne počutim najboljše v tem novem, ker sem pač starokopiten in še naprej mislim, da literarna beseda dela gledališča. Ne vi ne jaz, nikjer v družbi se ne bi mogli pogovarjati o Antigoni, pa o tem, da je treba pokopati oba brata, če ne bi Sofoklejeva drama prišla skozi tisočletji do nas. V azijskem gledališču so na primer ples in mimika in krik del religiozne sheme, ki se prenaša iz roda v rod in v tem je neka druga logika obstoja gledališča. Pri nas pa ne moreš vedeti za Hamleta brez literarne predloge Hamlet. Prav je, da prihajajo tudi nove stvari v gledališče. Izzivalne. Brez besed. Kot komediografu pa se mi pojavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo s komedijo. Imamo stand up komedijo, imamo komercialno komedijo, improvizacijo. Prej so gledališča uvrščala na repertoar eno domačo in morda eno tujo komedijo, zdaj pa komedija dobiva mesto skoraj le še v komercialnih gledališčih. Kar pa seveda ni pravo gledališče. Od pisatelja zahtevajo tekst za komedijo z dvema osebama. Brez kostumov in scene, da sedeta v avto in jo odigrata zdaj tu in tam. Moja vizija, morda utopična, pa je, da bi imeli, tako kot imamo Slovensko narodno gledališče – Dramo, tudi Slovensko narodno gledališče – Komedijo. Z odličnim ansamblom, z zahtevnimi merili za delo v njem, državnim financiranjem kot za Opero in Dramo. Tako je namreč po svetu. Mi smo mogoče, ker je Cankar pisal malo zagrenjene komedije, malce nesproščeni, smeh je v gledališču skoraj greh, če ne gre za smeh skozi stisnjene zobe. Cankarja nismo presegli. S položajem komedije nisem zadovoljen. Res se je demokratizirala, postala bolj plebejska, kar je prav, estetsko pa bi morala biti nekaj višjega. Naj bo tudi tržno blago, vendar le zato, ker je odlična, ne pa zato, ker je bedasta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.