Prvi test

Naše velike sramote in pretekle zablode se plazijo na dan in nam izstavljajo visoke račune. Sprotne norosti so pa tudi vsem na očeh. Svet in naši volivci po dveh desetletjih presojajo oblast samo še po tem, kaj sedaj delamo in kaj smo naredili ali zagrešili, ne pa po tem, kaj vse smo si v zanosu ob osamosvojitvi obljubljali, zapisali in tudi sanjarili.

Tako nas je evropsko sodišče za človekove pravice in krivice pred vsem svetom že drugič oklofutalo kot politične paglavce in prevarante ter razsodilo, da moramo poplačati z obrestmi vred vse dolgove varčevalcem iz drugih republik, ki so vlagali svoje prihranke v našo državno banko. Po več kot dveh desetletjih bomo morali izbrisanim po sodbi tega sodišča poplačati za vse prestane krivice in hudobije še tisočim, da niti ne govorimo o sprotnih tožbah posameznikov, ki tudi zaradi zakonske zmede niso dočakali sodbe v razumnem roku na vseh stopnjah naših sodišč.

Da je naša sramota in krivda še večja, smo vse to omogočili volivci, ki smo v parlament izvolili prevarante, tatove in puhle nastopače, kjer so s pomočjo lobistov za pravne prevare sprejemali zakone, ki so vse te sramotne odločitve prekrile z navidezno parlamentarno demokracijo. Šele sedaj lahko razumemo, zakaj naši politiki niso hoteli in še vedno nočejo povzeti zakonskih ureditev iz sosednjih in urejenih pravnih držav. To bi jih samo oviralo pri zlorabah. Nekateri naši politiki, ki so nam vse to zakuhali, sedaj sramotijo našo državo pred svetom in v evropskem parlamentu še s tem, da njihovi člani in privrženci razsajajo pred sodišči in zapori ter trdijo, da naša sodišča po krivem obsojajo njihove politike, da zato tudi ne priznavajo naših sodišč in ne volitev...

Vsaka naša izvoljena oblast je najprej pohitela podrejati zakone svojim interesom, da jih je priredila za svoje prevare in grabeže javnega denarja, zato sedaj zadolžujemo že naslednje generacije, da lahko ohranjamo vse uradništvo, uvažamo cunje in česen ter še vse drugo iz daljnega vzhoda in od drugod, nepredelan les pa izvažamo mimo uničenih in praznih tovarn, dajemo subvencije za košnjo opuščenih njiv, morske ribe vozimo od morja v predelavo na Kras, ustanavljamo in trošimo javni denar za nove univerze, po diplomi si morajo mladi in izobraženi ljudje poiskati delo pa v drugih državah… Tudi to in še marsikaj so naše velike sramote, ki so že dolgo vsem na očeh.

In vendar se vrti, bi se lahko tolažili po zadnjih volitvah. Upajmo, da sedaj v novo in pravo smer. Preteklim sramotam itak ne uidemo. Upajmo, da se bomo izognili vsaj prihodnjim zablodam in sramotam.