Še en osamosvojitveni greh

Kaj nam pravi Evropsko sodišče za človekove pravice?

V sedanjih evropskih razmerah krepitve nacionalno-državnega egoizma se lahko jemlje, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ena od luči, ki osvetljuje temno noč gospodarske krize, ki prizadeva predvsem navadne ljudi. Primeri iskanja pravice, ki jih ESČP obravnava, so najbolj različni, in sicer od vprašanja, ali hrup letališča pomeni vdor v zajamčeno zasebnost (britanski primer), do tega, ali zavračanje registracije neke pravoslavne cerkve v Moldaviji pomeni kršitev verske svobode. Čeprav nekateri menijo, da to sodišče ni vedno konsistentno v svojih sodbah in je v Italiji dovolilo križce v učilnicah javnih šol, vseeno veliko prispeva k spoštovanju človekovega dostojanstva – kolikor tem posameznikom in skupinam uspe priti do sodišča samega.

V zadnjem času je to sodišče dvakrat, in sicer s t.i. pilotnimi sodbami (ki se nanašajo na vse prizadete posameznike v isti kategoriji) obsodilo Slovenijo, sicer drugič v dobri družbi Srbije. Obe sodbi se nanašata na početje države v prvi polovici devetdesetih let, ko je država sebe štela za utelešenje demokracije in človekovih pravic, tako v primerjavi s tedanjim »Balkanom« kot s svojo državno predhodnico socialistično Jugoslavijo (in Slovenijo). Sedaj pa se kaže popolnoma drugačen obraz te države.

Sodbi imata nekaj skupnega: gre za to, da je slovenska država sistematično in množično prizadela pripadnike drugih narodov Jugoslavije. Torej tega niso storili Slovenci, navadni državljani, to je storjeno z državnimi, »pravnimi« akti. Poglejmo, s kakšnimi pravnimi akti.

»Izbrisani« so bili izbrisani iz registra državljanstva z nekim navodilom ministrstva za notranje zadeve iz februarja 1992, za katero je kasneje ustavno sodišče ugotovilo, da je bilo nezakonito in protiustavno. Vendar je to storilo šele leta 1999. Sodba ustavnega sodišča pa skorajda ni bila udejanjena, saj so krivice popravljene le v manjšem delu ne le med prizadetimi (vse spoštovanje gre ge. Kresalovi), temveč tudi manjšemu delu med prosilci za popravo krivic, za priznanje pravic, ki so jih imeli do leta 1992. Zato je bilo potrebno, da se skupina obrne na ESČP, ki je Slovenijo obsodilo za hudo, sistemsko in množično kršitev človekovih pravic. Žal, svoje materialne pravice so izbrisani izterjali le simbolno.

Drugi pravni akt pa je bil kar ustavne narave. Leta 1994, v neki poletni noči, je državni zbor sprejel »ustavni zakon«, s katerim je premoženje dotedanjih dveh bank preneseno na »novi« banki, gotovo z namenom, da se »tujim« varčevalcem prepreči, da bi prišli do svojega denarja. V skladu z ustavno teorijo ustavna norma ni namenjena ustanavljanju bank, podjetij, celo ministrstev ne. Še manj je ustavna norma namenjena takšnim potegavščinam, da se več tisočim sedaj tujcem prepreči, da pridejo do svojih zasebnopravnih terjatev. Ustavna norma je namenjena splošnem urejanju državne zgradbe, jamstvu človekovih pravic, kot Kelsen pravi določanju, kako se sprejemajo zakoni. To je bila zloraba ustave, kljub temu da je sedaj od »uglednih« finančnikov (akterjev tedanjih dogodkov) slišati, da sta se s tem hotela ohraniti »boniteta« in dobro ime Ljubljanske banke, ki naj bila ena od vodilnih ne samo na Balkanu, ampak celo v srednji in morda celi Evropi. Zgodba ni naključno šla v popolnoma v nasprotno smer, tudi zaradi tega ukrepa. To zvijačo so v bančniškem in političnem svetu razumeli, ta ukrep je tudi postlal pot »Novi« Ljubljanski banki ter našemu (dojemanje, da jo država in njeni »klienti« lahko neomejeno črpajo) in tujemu odnosu (nezaupanje) do nje.

Sicer je predmet druge obsodbe morda razumljivejši kot prvi: dejansko stanje je bilo zapleteno, res je imelo kaj opraviti tudi z nasledstvom, izkazano pa je vseeno hudo nepoznavanje prava. ESČP pravi, da pride v poštev le princip »sorazmerne pravičnosti« v odnosu do domačih varčevalcev, ne pa neki princip teritorialnosti, ki v takšni situaciji ni nikakršen »princip«. Med bankami v nekdanji državi je sicer obstajalo solidarnostno razmerje, vendar to po mednarodnem pravu z razpadom države preneha. Slovenska država izkazuje diletantizem pri nepoznavanju prava, zaradi enostavnega dejstva, ker gre za hranilne vloge posameznikov v neki banki, da o čutu za pravičnost ne govorimo.

Torej, jasno je, da je šlo v obeh primerih za jasen primer državnega nacionalizma, ksenofobnega do pripadnikov narodov nekdanje države, države, ki jo ESČP popolnoma upošteva, kot upošteva veljavnost njene zakonodaje v obeh zadevah, v katerih je bila Slovenija obsojena. Jugoslovanske zakonodaje o državljanstvu, prebivališču, bančništvu, čeprav nekoliko čudne, to sodišče ni nikoli obravnavalo kot neskladne s pojmom prava. Zato se lahko spomnimo ločenega mnenja sodnika tega sodišča iz vrst Slovencev v zadevi »starih varčevalcev«, ki je prihranke v bankah v nekdanji državi ocenil kot prihranke v »piramidalnem sistemu«. S piramidalnimi sistemi smo se srečali šele po zlomu socializma in Jugoslavije.

Iz obeh primerov je torej jasno tudi, da gre za isto državno politiko. To ni samo politika, ki jo je Warren Zimmermann, zadnji veleposlanik ZDA v nekdanji državi, označil za »držo Grete Garbo«, tako smo lepi, samo pustite nas same. To je bila politika, ki je do drugih hudo škodoželjna in jim hoče odvzeti različne pravice, v nekaterih primerih tudi »pravico do imetja pravice«.

Ko popravimo te krivice, bomo na čistem? Dvomim. Obstajajo še zadeve nediskriminatornega vračila premoženja. Slovenska država se pri zavračanju vračila pomembnega premoženja sklicuje na »avnojske sklepe«, čeprav ji do Avnoja ni veliko mar (pa je prav ta Avnoj Sloveniji potrdil pravico do Slovenskega Primorja, že leta 1943, ko je to nekaj pomenilo). Avnoj v Sloveniji velja samo za družino Karađorđević, tudi če so za lasten denar kaj kupili v Sloveniji. Torej obstaja razlika med tem, ko občina kralju kot državnemu poglavarju podari neko nepremičnino, to velja le za čas trajanja države, in tem, če nekdo (pa še kronana glava ni) kaj kupi za svoj denar (npr. Brdo pri Kranju).

Pa se bo še kaj našlo.