Ivy League univerze so precenjene

Ivy League je ime za združenje osmih zasebnih univerz s severovzhoda ZDA. Ne slovi le po akademskih uspehih, temveč tudi po visoki selektivnosti in elitizmu in je s tem cilj tako dijakov kot njihovih staršev višjega in višjega srednjega sloja. VEČ>>

Bitka za zagotovitev mesta na prestižni fakulteti je dolgotrajna in predvsem zelo draga. Začne se praktično z otrokovim rojstvom. Omogočiti mu je potrebno obiskovanje različnih krožkov, od glasbenih do športnih, potovanja, obiskovanje dobre osnovne in srednje šole, tutorje in priprave za SAT, preizkus znanja, ki je prav tako pomemben dejavnik pri sprejemu na fakulteto.

Visoko povprečje je nujno potrebno, vendar tudi dejstvo, da je dijak med 10% najboljših na srednji šoli ni dovolj, da bo sprejet na katero izmed Ivy League univerz. Zahteva se namreč tudi nabor dejavnosti, s katerimi so se dijaki v času šolanja ukvarjali, ki naj bi dokazovale, da se niso ukvarjali le z doseganjem visokega povprečja. Zaželeno je tudi opravljanje prostovoljnega dela in poseganje po vodilnih položajih, kjerkoli na srednji šoli je do njih pač mogoče priti.

Med sprejetimi na elitne univerze se tako znajdejo pametni in talentirani posamezniki, ki pa so obenem polni tesnobe in strahu. Manjka jim radovednosti ter so ujeti v mehurčku privilegiranosti. Pogosto ne vedo, zakaj delajo nekatere stvari, pa čeprav so v njih zelo dobri. Na univerzi naj bi se človek naučil razmišljati. Predstavlja svojevrstno priložnost, ki omogoča presojanje stvari z distance, neobremenjeno od stališč družine in delovnega mesta, pa vendar se velikokrat zgodi, da študentje na primer pogosto preberejo le obnove knjig, o katerih se veliko govori, saj je bolj cenjena sposobnost govoriti o knjigah, kot pa jih dejansko prebrati. Mladi še prostovoljno delo opravljajo z vidika, da bo dobro videti v življenjepisu in ne zaradi delanja dobrega. Njihova življenja zaznamuje bitka - povzpeti se na vrh. Študente stalno opozarjajo, naj razmišljajo o sebi kot o bodočih voditeljih, pa čeprav jih elitne izobraževalne ustanove oddaljujejo od družbe, ki naj bi ji nekoč vladali. Produkt elitnih univerz so tako izredno pametni, vendar popolnoma zmedeni diplomanti, ki ne vedo, kaj narediti po koncu študija.

Če je namen fakultet vzgojiti generacijo voditeljev, boljših od današnjih, bi bilo potrebno spremeniti vrednote, ki jih trenutno poudarjajo, navaja William Deresiewicz, avtor članka na New Republic. Izbiranje študentov na podlagi njihovega povprečja ocen ali dodatnih dejavnosti bolj pogosto vodi v deloholizem kot kreativno in izvirno mišljenje. Fakultete bi morale omejiti število dodatnih dejavnosti, ki jih kandidati lahko naštejejo pri vpisu (razni dramski krožki, glasbene in športne dejavnosti). Bolj bi morali ceniti službe, ki si jih v srednji šoli za razliko od svojih premožnih vrstnikov zagotovijo učenci z manj prihodki. Pri vpisu se ne bi smeli navduševati nad uspehi, ki so bili doseženi zaradi premoženja staršev.

Na drugi strani postaja jasno, da fakultete, katerih študentje so na SAT testih dosegli več sto točk manj od svojih Ivy League vrstnikov, omogočajo boljšo izobrazbo v najvišjem pomenu besede. Študentje manj prestižnih univerz naj bi bili bolj zanimivi, radovedni in odprti ter precej manj tekmovalni.

Na podlagi tega bi bilo treba spremeniti izobraževalni sistem tako, da vpis na katero od Ivy League ali drugih zasebnih univerz ne bi bil pogoj za doseganje prvovrstne izobrazbe. Vsakdo bi moral imeti enako priložnost za uspeh, odvisno zgolj od lastnega trdega dela, kar je bilo že vodilo teorije o ameriških sanjah.