Nezdružljivosti navkljub

V zvezi s člankom »Nezdružljivosti navkljub«, objavljenim na strani 35 v tedniku Mladina št. 30 z dne 57.7.2014, v katerem sem navedena, vas prosim, da v skladu z določbami 42. in 43. člena Zakona o medijih objavite moj odgovor .

Svojo poklicno pot sem začela kot sodnica, vmes sem bila odvetnica in se vrnila v sodstvo. Vedno sem delovala v skladu s predpisi, ki sodnikom postavljajo določene omejitve v njihovem zunaj poklicnem udejstvovanju. 133. člen Ustave določa, da funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami med drugim tudi političnih strank. Ne glede na to, da Kodeks sodniške etike zavezuje člane Sodniškega društva, katerega članica nisem, sem ga in ga vedno bom upoštevala pri svojem izven sodnem ravnanju, prav tako zakonska določila 4. člena Zakona o sodiščih in 42. člena Zakona o sodniški službi. Slednji v 7. točki prvega odstavka 29. člena določa kot merilo pri ocenjevanju sodniške službe sodelovanje v zakonodajnih postopkih.

V svoji iskreni želji, da lahko s svojimi več desetletnimi izkušnjami na različnih področjih sodstva, morebiti prispevam k razvoju pravne kulture, sem sodelovala v, po moji presoji sicer nerodno poimenovani komisiji, ki ni navedena v nobenih pravilih stroke stranke SDS. Ni organ stranke in zato, tudi če bi si prizadevala v tej smeri, ne bi mogla biti v njej funkcionarka. Delovala je zgolj kot nepovezani »civilni debatni krožek« v strokovnem delu Odbora za pravosodje in javno upravo Strokovnega sveta SDS. Tako kot ima možnost vsak sodnik podati kakšno strokovno pripombo ali predlog na zakonske predloge, ki se pošiljajo tudi predsednikom sodišč in jih ti po lastni presoji posredujejo sodnikom, tako se je lahko takšna pripomba, predlog ali mnenje za izboljšanje delovanja sodstva, podala tudi tukaj. Ta skupina je namreč delovala na podlagi pridobljenih izkušenj v pravosodju, vključno s pravosodno upravo. Sodelovanje pri nikomur ni bilo pogojevano s članstvom v stranki in ni bilo nagrajeno z nobenimi političnimi pričakovanji.

Parlament kot zakonodajno telo sestavljajo politične stranke. Stranke dajejo smer razvoju družbe in brez strank ne moremo sugestivno družbe spreminjati. Za predstavitev svojega strokovnega pogleda, ne da bi se mi bilo treba pred več leti aktivno vključiti v politično stranko, sem videla samo možnost, da vse ljudi odprtem povabilu k sodelovanju v takšni civilni strokovni skupini in njenemu načinu delovanja. Nikoli nisem skrivala svojega sodelovanja, ki sem ga udejanjila predvsem v svojem skromnem prispevku k pluralnosti strokovnih mnenje, po katerem naj bi se odlikovala vsaka normalna demokratično urejena družba.

V upravnem sporu takratnega predsednika vlade in predsednika stranke SDS Ivana Janeza Janše zoper Komisijo za preprečevanje korupcije, se mi je zdelo povsem prav, da zaradi politične odmevnosti zadeve, ki je vendarle imela za posledico padec vlade, predlagam predsednici sodišča mojo izločitev iz senata (zadeva ni bila dodeljena meni kot sodnici poročevalki) in da s tem ne dopustim niti najmanjšega dvoma o svoji nepristranskosti pri senatnem sojenju in posledično tudi celotnega sodstva. To sem storila v iskreni veri, da sem sodnica vseh državljanov in tako dolžna prispevati k vzpostavitvi visoko etičnega sodstva. Po ugoditvi mojemu predlogu za izločitev v navedenem sporu, se je zoper mene začel postopek pri Sodnem svetu. Upravno sodišče je mojo tožbo zoper odločbo Sodnega sveta zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo kot nedovoljeno zavrglo z obrazložitvijo, da nisem zastavila pomembnega pravnega vprašanja. Za nadaljnjo vložitev ustavne pritožbe na Ustavno sodišče zoper takšne odločitve sem se odločila, ker verjamem, da pravilno razumem svojo ustavne pravice in da v mojem primeru ne gre za noben poizkus politične prepletenosti z opravljanjem sodniškega dela.