Osrečevanje kot poklic?

Časi, ko smo se spraševali, kako biti srečen na delu, so minili. Za to zdaj skrbi »direktor za zadovoljstvo«, v angleščini chief happiness officer (CHO). Novo funkcijo že uvajajo v številnih ameriških podjetjih, najbolj je poklic priljubljen v Silicijevi dolini, tako med novoustanovljenimi, start-up podjetji kot med že uveljavljenimi. Več>>

O vplivu zadovoljstva na delovno učinkovitost so bile izvedene številne raziskave. Zaposlenim se je povečala že po četrt ure gledanja zabavnega videa, v nekaterih podjetjih pa so uvedli obvezne petnajstminutne odmore za kavo in druženje s sodelavci.

Kot piše Josh Kovensky za New Republic, morajo za zadovoljstvo zaposlenih in s tem povezano učinkovitost poskrbeti »direktorji za zadovoljstvo«. Med njihove naloge sodijo ocenjevanje počutja zaposlenih, prilagajanje delovne politike z namenom ustvarjanja boljših pogojev za doseganje zadovoljstva in vodenje delavnic razvijanja sposobnosti sporazumevanja in celo meditacije.

Ameriški spletni velikan Google je bil eden prvih, ki je uvedel delovno mesto skrbnika srečnosti zaposlenih. To funkcijo opravlja Chade-Meng Tan, ki je bil prej osem let Googlov inženir. V podjetju je poznan tudi pod imenom Jolly Good Fellow, kar bi se v dobesednem prevodu glasilo »vesel, dober dečko«. Za ta poklic so ga navdihnile študije o odkrivanju sreče skozi meditacijo budističnega meniha, sicer doktorja molekularne genetike, Mathieua Ricarda. Slednji je »najsrečnejši človek na svetu,« pravi Meng v svojem TED govoru. Nivo sreče je namreč merljiv s pomočjo magnetne resonance in Ricardov rezultat presega vse meje.

Je s tem, da je nekdo profesionalno odgovoren za srečo ostalih, kaj narobe? Na prvi pogled nič. Dobri direktorji naj bi se zavzemali za pozitivno delovno okolje, vendar se problem pojavi, ko pride do vplivanja na čustvovanje in vzpostavljanje vrednot drugih ljudi. To pa ne bi smelo biti dovoljeno nobeni avtoriteti, ne glede na namen.

Pretirana sreča in zadovoljstvo onemogočata pojav drugih čustev, kot sta žalost in potrtost, ki imajo v življenju prav tako svoje mesto. Psihologinja June Gruber z Univerze Yale pravi, da je težnja po sreči lahko škodljiva. »Nič ni narobe, če razmišljamo o tem, kaj nas osrečuje ali za kaj smo hvaležni. Vendar pa se neprestano teženje k zadovoljstvu hitro izjalovi in doseže ravno nasprotni učinek – razočaranje,« pravi in dodaja, da so najbolj pomemben dejavnik pri doseganju sreče medčloveški odnosi. »Najbolje se je prenehati obremenjevati, ali smo srečni ali ne, in energijo raje posvetiti negovanju prijateljskih vezi. Ostalo bo prišlo samo.«