Absurdistan

Kadar pravniki iz prava izločijo vrednote

Lep (bolje: žalosten) primer za tak „tehnični“ pristop k pravu je to, kar je v prispevku „Absurdistan“ v rubriki Pisma napisal pravnik Bogdan Biščak (Mladina, 11. julija). Ker na to - zaradi obremenjenosti z nujnimi tekočimi zadevami izbrisanih, azilantov itd. - lahko reagiram šele zdaj, ni več potrebno odgovarjati na to, kar je bilo medtem pojasnjeno že drugje, in se lahko omejim na temo, nakazano v naslovu.

Bogdan Biščak je svoj „tehnični“ pogled na pravo zelo jasno (bolj, kot je morda hotel) pokazal s svojim nasprotovanjem mojemu opozorilu, da načelo enakosti pred zakonom zahteva različno odločanje v (bistveno) različnih primerih in da primer obsojenega politika (s še odprtim postopkom pred vrhovnim in ustavnim sodiščem) v času volilne kampanje ni enak primerom večine drugih obsojencev v podobni fazi postopka. Pa tudi primer obsojene matere s trenutno hudo bolnim otrokom ne, ali primer obsojenca z bolno ženo, ki ravno takrat nujno potrebuje njegovo pomoč - itd. itd. Primeri so različni - in če se bistveno razlikujejo, jih ni dopustno obravnavati vse po enem kopitu.

To gotovo ve tudi g. Biščak - očitno pa ne ve tega, da je vprašanje (presoja), kdaj gre za bistveno različne primere in kdaj ne, eno od najpomembnejših vprašanj zakonitega in pravičnega sojenja, torej izrazito pravno vprašanje. Kar dvakrat namreč zatrdi ravno nasprotno - da to „ni pravno vprašanje, ampak je vprašanje vrednot neke družbe“, in da „je to v osnovi razprava o vrednotah“. Toda pravo nikakor ni (oziroma ne sme biti, čeprav ga ljudje zaradi njegove prevelike zapletenosti pogosto tako razumejo, še zlasti, kadar je to res slabo pravo!) zgolj nekak-

šen sistem „tehničnih“ pravil, kako v družbi ravnati, kaj se sme in kaj se ne sme, ampak gre za sistem pravil, ki varujejo, podpirajo in spodbujajo ravno „vrednote neke družbe“. Pravo (in znotraj njega še posebej ustava) vzpostavlja vrednotni sistem družbe - seveda tistega prevladujočega, pravno podprtega in sankcioniranega. Z njim konkurirajoči vred-

notni sistemi so z njim seveda lahko tudi v konfliktnem razmerju.

To vprašanje „pravno določenih“ vrednot neke družbe prav gotovo „ni odvisno le od pogleda enega bivšega in treh sedanjih ustavnih sodnikov“, kot nelogično ironizira g. Biščak. Ti štirje (pa medtem še kdo zraven - glej npr. zadnjo številko Pravne prakse) namreč zelo dobro vedo, da je glavni varuh tega „ustavnega reda vrednot“ sodstvo in zadnji varuh ustavno sodišče, ne katerikoli posamezniki. Seveda so pogledi posameznih sodnikov in drugih ljudi na ta vprašanja lahko marsikdaj tudi različni - in obvelja (vsaj začasno, do morebitne spremembe pogledov) mnenje večine v sodišču. Kako bo s tem pri zadevi Patria, bomo šele videli - počakajmo.

Če naša ustava in zakon obsojencu ne prepovedujeta kandidirati (v nekaterih državah jim prepovedujeta), je nujna posledica take ureditve, da mu je potem omogočeno tudi enakopravno sodelovati v volilni kampanji. Janša je bil povsem zakonito izvoljen za poslanca - vsi ljudski izvoljenci pa morajo imeti zagotovljene možnosti, da to svojo ustavno funkcijo tudi neovirano izpolnjujejo. Če seveda spoštujemo to, da je ustava najvišji zakon - in da je zato na volitvah izraženo voljo ljudstva treba spoštovati, pa če nam je to všeč ali ne.

Ogromna večina volilcev je na teh volitvah - sicer le indirektno, a vendarle dovolj jasno - povedala, da trditvam o „politično montiranem procesu“ zoper Janšo ni verjela - in ta poraz je za Janšo in za SDS mnogo hujši kot obsodba na sodišču. Tudi iz tega razloga Janševim političnim nasprotnikom priporočam, da se „urazumijo“ in da se nehajo zaletavati ob njegovo povsem nesporno izvolitev za poslanca. Še zlasti zdaj, ko še niti v Sloveniji ni dokončno odločeno, ali bo njegova obsodba obveljala ali ne. Sam upam, da bo razveljavljena, ker morajo pač tudi pri Janši za kazensko obsodbo obveljati enako stroga pravila kot za vse druge. Da se ne presliši, ponavljam: enako stroga pravila kot za vse druge! Prevladujoče „ljudsko mnenje“, da je nekdo kriv, namreč v pravni državi še nikakor ne zadostuje tudi za kazensko obsodbo.

In - za konec - morda še tole vprašanje: ali Sloveniji ni bilo dovolj, da se je v Strasbourgu že dvakrat hudo osramotila (pri izbrisanih in pri tujih deviznih varčevalcih) - bi se zdaj rada še tretjič? Tudi tam nas je slovenskemu kršenju pravic nasprotovala le peščica posameznikov, vsi drugi so to tiho ali glasno podpirali, podobno kot zdaj. Dr. Mencinger je v zadevi deviznih varčevalcev že pred 18 leti javno pozval k razumu in k spoštovanju prava - zaman. Politika je prevladala nad pravom. In dlje ko kršenje pravic traja, hujše posledice pusti. Tudi finančne - a posledice v izkrivljeni zavesti, v izkrivljenem dojemanju, kaj je veljavni „red vrednot“ v družbi, so lahko še hujše in usodnejše.