Akademska kariera za kriminalca

Admiral, ki je vodil akcijo za uboj Osame bin Ladna, je postal rektor

Admiral William McRaven je postal nov rektor univerze Teksas. Robert Jensen, profesor na tej univerzi, v Austin Postu piše, da je njegov nov šef pameten, prijazen človek s smislom za humor, ki zna poslušati. To pomeni, da ima vse pomembne kvalitete za vodjo. Za nekoga, ki vpleten v kriminalno podjetje, zgleda precej prijeten tip. VEČ>>

Ta ocena izgleda ostra, a samo zato, ker so Američani tako vajeni ignorirati mednarodno pravo in zvezno ustavo, da jih pravilen opis zunanje politike in vojaških zadev vznemiri. Po objavi, da je bil izbran McRaven, je o teh vprašanjih bilo malo razprave, kar je po Jensenovih besedah znak, da ameriška družba ni zmožna kritične samoreflekcije, ki je ključna za sprejemanje moralnih odločitev.

McRaven je najbolj znan kot vodja operacije za uboj Osame bin Ladna marca 2011. Kmalu potem je postal vodja poveljstva ZDA za specialne operacije. Na splošno je spoštovan zaradi dolgoletne službe v enotah specialcev. Toda ocenitev vojn v Afganistanu in Iraku je za položaj dekana enako pomembna, kot so McRavenove osebne kvalitete.

Dejstvo je, da je bil napad ZDA na Irak leta 2003 nezakonit, četudi bi bile laži Busheve administracije (ki jih je podprlo tudi veliko demokratov v kongresu), ki so bile podlaga za ta napad, resnične. Ustanovna listina OZN jasno določa, da mora vojno odobriti OZN z resolucijo in varnostni svet je to resolucijo zavrnil. Edina izjema, ko ni potrebna resolucija OZN, je, ko je država napadena in se mora braniti in Irak ni napadel ZDA. Nespoštovanje ustanovne listine OZN pa je tudi kršenje ustave ZDA.

Ni pomembno, s katerimi sporazumi so kasneje iraške vlade priznale in sprejele sile ZDA v Iraku, je dejstvo, da se je okupacija začela s protizakonito invazijo, s »kriminalom proti miru« po načelih Nürnberškega sodišča, piše Robert Jensen. Verjetno je, da vlada, ki jo nastavi okupacijska sila, privoli v okupacijo, vsaj na začetku, a to nikakor ne spremeni okupacije v legalno, vsekakor pa ne v moralno dejanje. Najvišji civilni in vojaški funkcionarji, vključno z admirali, ki načrtujejo in izvajajo takšne operacije, so moralno odgovorni in potencialno pravno krivi.

Enako velja za invazijo v Afganistan leta 2001, čeprav imajo Američani zaradi napadov 11. septembra večje težave razumeti nelegalnost te invazije. V tem primeru se Busheva administracija nikoli ni obrnila na varnostni svet OZN. Ker napadov 11. septembra ni izvedla vlada v Afganistanu, ni jasno, zakaj bi invazijo ZDA lahko obravnavali kot samoobrambo. Odgovor na to vprašanje je mogoče dobiti s preprostim testom. Bi ljudje v ZDA takšno invazijo odobrili, če bi jo izvedla katera druga država? Če bi Afganistan napadla Kitajska ali Rusija, bi ji za to čestitali?

Iz moralnega vidika so tako William McRaven in drugi visoki vojaški funkcionarji skupaj s civilnim vodstvom sokrivi za zločin proti miru in iz tega izhajajoče vojne zločine. Pravno gledano bi njihovo obsodbo morali prepustiti mednarodnemu kazenskemu sodišču, a kaj ko ZDA niso članica tega sodišča. Za politiko ZDA mednarodno pravo določa standarde, ki jih je treba uveljaviti pri drugih, sama pa jih ne sprejema.

McRaven je svoje življenje posvetil vojski v obdobju, ko so že dolgo časa bile na voljo kritične analize politike ZDA ne samo na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v Latinski Ameriki. Da bi ugotovil, za koga je podpisal pogodbo, bi zadoščala mnenja Smedleyja Butlerja, generalmajorja v ameriški mornarici v začetku 20. stoletja, ki je v govoru leta 1933 dejal: »Večino časa sem bil vrhunski mišičnjak za donosne posle, za Wall Street in za bankirje. Na kratko, bil sem lopov, gangster za kapitalizem.«

Robert Jensen pravi, da ne postavlja pod vprašaj poguma ali predanosti McRavna ali katerega koli drugega vojaka, kritizira pa politiko ZDA, kajti v času njegovega življenja prvenstvena naloga ameriške vojske ni bila ščititi svobodo, ampak ščititi nepravično distribucijo svetovnih virov. Ne trdi, da ameriške vojaške sile nikoli ne naredijo nič dobrega, trdi pa, da je na splošno naloga ameriške vojske ščititi moč na način, ki ne služi ljudem v teh regijah ali navadne ljudi doma.

Pri njegovi kritiki gre za razpravo o razumevanju vloge javne univerze. Jensen piše, da samo opravlja svoje delo, ki je ocenjevanje dokazov, izražanje načel in argumentirati. »Ta kritika ni nespoštljiva do McRavena, ampak resno jemljem dolžnost za izražanje idej, ki jo imam na podlagi akademske svobode, vključno z idejami, ki izzivajo pravovernost tistih, ki imajo moč,« pojasnjuje.

Glede na to, kako malo razprave je o tem v politiki, kjer se republikanci in demokrati strinjajo, da morajo ZDA obvladovati svet, in v informativnih medijih, kjer vodilni novinarji redko stopijo iz ideološkega okvira, ki ga določajo ti politiki, so univerze ključni prostor za te razprave. Zaradi vse hujše politične, gospodarske in ekološke krize,s katero se danes soočamo, je po Jensenovih besedah bolj kot kadar koli pomembno, da javne univerze omogočajo in spodbujajo kritike koncentracije bogastva in moči.