Absurdistan

Ne vem, če ima kak smisel debata z Matevžem Krivicem o tem, ali bi moralo Vrhovno sodišče RS obravnavati zahtevo za varstvo zakonitosti Janeza Janše prioritetno ali ne. Njegova v polemikah večkrat opazna predpostavka, da je pravo nekakšen programirani stroj, ki, potem ko vanj vstaviš nek konkreten primer, lahko vrže ven le eno pravilno rešitev, (ob predpostavki, da je program pravilen, seveda – program pa je pravilen, če je strukturiran, kot njegova misel), je namreč za argumente sogovornika povsem nedojemljiva. Pa ne gre za to, da bi se g. Krivic s sogovornikom ne strinjal, problem je v tem, da ne sliši nikogar razen samega sebe.

V njegovem zadnjem odgovoru gre to tako daleč, da se sprašujem ali govoriva v istem jeziku. V prvem odgovoru na moj zapis Absurdistan (v njem skušam pojasniti, da različna obravnava različnih primerov pač ne pomeni obvezno prednostne obravnave Janševe zahteve), tako najprej reče, da pravo razumem tehnično, ker da ne sprejemam načela »v različnih primerih različno«, v drugem odzivu pa (kjer seveda z besedo ne komentira mojega odgovora, da je to povsem neresnično) pa naenkrat ugotovi, da ni problem v različnosti najinih pogledov na to, ali je treba v različnih primerih odločati različno, ampak v tem, da očitno ne vem, da je vprašanje, kdaj gre za bistveno različne primere in kdaj ne, eno od najpomembnejših vprašanj zakonitega in pravičnega sojenja. In iz česa g. Krivic izpelje to velepomembno ugotovitev (ne da bi pojasnil, seveda, kako lahko takšno nevedenje očitaš nekomu, ki izrecno zapiše, da je načelo »v različnih primerih različno« splošno sprejeto pravno načelo)? Komaj verjetno - ampak iz tega, da trdim, da vprašanje, ali zahtevo nekega politika obravnavati prioritetno ali ne, ni pravno vprašanje, ampak vprašanje vrednot neke družbe.

Preden pojasnim, zakaj je s tem brcnil v temo, naj opozorim še na en primer težavnosti pogovora z g. Krivicem. Najprej zatrdi, da mu skušam podtakniti (in to tako, da namerno premeščam polemiko drugam) stališče, da bi bilo treba zahtevo Janeza Janše obravnavati prednostno, stavek naprej pa zapiše »da se je v tem primeru takrat mudilo zato, da bi se stvar razjasnila še pred začetkom volilne kampanje«. Je možno, da g. Krivic ne ve, v kakšnih rokih vrhovno sodišče odloča o zahtevah Nejanezov Nejanša? Je možno, da beseda prednostno v njegovem miselnem sistemu pomeni kaj drugega kot »pred ostalimi«? Je možno, da meni, da bi o vseh odložitvah kazni v primerih zahteve za varstvo zakonitosti sodišče lahko odločilo takoj? Je možno, da je imel v mislih (le zakaj ni tega še izrekel), da bi moralo sodišče, preden bi odločilo o Janševi odložitvi kazni, odločiti o odložitvah vseh tistih, ki so zahtevo vložili pred njim? Samo v tem primeru bi namreč Janševe zahteve ne obravnavali prednostno. Pa načelo »v različnih primerih različno« gor ali dol. Kot sem že dvakrat zapisal – vsi primeri so različni, ne zaslužijo pa si vsi prednostne obravnave.

Kako je torej z vrednotami in pravnostjo načela »v različnih primerih različno«? Vzemimo kar primer, ki ga g. Krivic tako rad navaja: obravnava zahteve obsojene matere z bolnim otrokom. Varstvo matere z bolnim otrokom je v naši družbi vrednota, zaradi katere bi sodišče v takem primeru verjetno dovolilo odlog izvršitve kazni zapora in večina ljudi bi to podprla. Ne zato, ker je ta vrednota (pravno) zaščitena , ampak zato, ker je to vrednota. Vendar: ali bi tako ravnalo tudi sodišče (če bi ga imeli) na tistem pacifiškem otoku, kjer domorodsko pleme z detomori skrbi, da populacija ne zraste preko 1500 ljudi, kolikor jih ta otok lahko preživi? Najbrž ne. Bi tako odločilo sodišče na Kitajskem, kjer so drugi in naslednji otroci nezaželeni, šlo pa bi za drugega otroka te matere? Dvomim. Vrednote neke družbe so namreč tiste, znotraj katerih poteka razmislek sodnikov o usodi te matere. Če je g. Krivicu ljubše, da temu reče pravno vprašanje, naj mu pač bo. Sam sem želel poudariti, da gre za vprašanje, na katerega zna odgovoriti vsak državljan, nobene pravne izobrazbe za to ne potrebuje. Drugače bi bilo, če bi na temo zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo poda politik pred volitvami, obstajala kaka pravna praksa, ki bi jo sodnik moral preštudirati, vendar je ni. Sicer pa želim še enkrat poudariti, da ne nasprotujem prednostni obravnavi zahteve Janeza Janše (le samoumevna se mi ne zdi). To sem zapisal že prvič. Sem pa dodal, da bi v tem primeru sodišče ravnalo prav, če bi odločilo, da obsojeni politik nima kaj iskati v volilni kampanji. Če sam tega ne ve (z njim pa še nekateri umni pravniki), bi mu/jim vsaj sodišče to lahko povedalo.

Meje argumentacije g. Krivica se sicer bolje kot v polemiki z menoj pokažejo v tisti z g. Baukom. V njej namreč pride do točke, ko mora svojo argumente braniti s sklicevanjem na modrost volilcev in ne več na ustavo in zakon. Očitek, da njegovo in Terškovo stališče (tokrat ne o potrebni prioriteni obravnavi, ampak o tem, da mora Janez Janša ohraniti mandat poslanca) odpira pot stranki zapornikov in parlamentu kriminalcev, se namreč »postavi po robu« z demagoškim »argumentom«, da »na svetu namreč ni volilcev, ki bi volili splošno znane kriminalce v parlament.« To izreče in ostane živ. Kljub temu, da se postavlja v bran prav takemu primeru. Razumi, kdo more.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.