Absurdistan

Parlament »na temeljih iz peska« ni v vseh sestavah doslej uredil zakonodaje tako, da bi preprečil unikatne absurde (obsojenec, ki mu je bilo dovoljeno kandidirati, je lahko ljudski poslanec; deležen je pravic, ki ga lahko celo rešijo prestajanja kazni). Se bo zapornik Ivan kot poslanec zavzemal, da se ta anomalija odpravi?

Razvnemajo se kontroverzne pravne interpretacije zakonov, enako o »luknji« v sodbi po krivem preganjane ikone (ojej, slovenskega »Mandelo-Gandija«). Luknje v zakonu(ih) se lahko, kot kaže, sestavijo v konsistenten pravni red. Če pa se luknja naseli v sodbo, mora ta pasti. Nobena vljudna skepsa piscev v Delu, Objektivu, v Mladini, ... ne velja nič. Trčijo ob načelo »po črki ustave«, ker ta eksplicitno ne prepoveduje kriminalcem kandidirati na volitvah. Kot v opravičilo beremo, da na svetu ni volilcev, ki bi volili kriminalce v parlament - pred nosom pa imamo zgleden primer z »brado« tja v devetdeseta leta in z neštetimi kaznivimi pikantnostmi vmes. Anonimni lumpi bi sproti polagali račune. S pozicije moči, politične »solidarnosti« (vrana vrani ...) in »princu teme« lojalnih oportunistov, pa je vse pometeno pod preprogo. Pravobranilstvu v sramoto, državljanom v škodo.

Zakaj se še najdejo volilci, ki takega politika podpirajo, je racionalno nedojemljiv kompleksen fenomen. Zgleda pa, da večji del podpore lahko pripišemo nasedanju četrt stoletja skrbno samo-negovanemu mitu o zaslugah pri osamosvojitvi, sproti aktualiziranemu z namišljenim likom borca zoper zarote »kontinuitete«. Pred to fantazmo niso imuni niti vsi pravniki. Ko bi se vsaj neutralni dosledni legalisti med njimi toliko ukvarjali z zaščito »ljudstva« pred kriminalci, kot se trudijo s pravicami kriminalcev, ki jim jih podarja luknjasta zakonodaja.

Destilat, ki se nam obeta, spominja na lucidno zapoved: »You have to follow your own rule to be consistantly wrong!«. Zaupanje v »prav« rahlja še rahločutni predsednik države, ki je najprej okrcal sodišče, nato se je z, ojej, mučenikom »neuspele tranzicije« (po agitki SDS) še javno rokoval. Pomeni, da pristaja na maziljenje hirajočega mita in je simbolna druga zaušnica sodnikom. Če bo sodba zares padla, naj odločitev vsaj ne razglasijo »v imenu ljudstva«, ampak »v imenu zakona«. Sklicevanje na ljudstvo je po mnenjski raziskavi Dela Stik 19.7. - nelegitimno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.