Hladno poletje okrepilo arktični led

Led na severnem polu se znova razprostira skoraj na eneki površini kot pred desetimi leti, čeprav je nekdanji podpredsednik ZDA še leta 2014 ocenjeval, da bi lahko izginil že do letošnjega poletja

Kljub napovedim o hitrem taljenju ledu na Severnem polu, letošnje slabo poletje prinaša tudi nepričakovano dobre novice o ponovni odebelitvi ledu na Severnem tečaju. Arktični led pokriva znova 5,62 milijonov kvadratnih kilometrov oziroma 43 odstotkov več kot leta 2012 in se je po letih padanja znova skoraj vrnil na raven pred desetimi leti. Še pred dvema letoma je bila površina, približno enako velika kot Aljaska, morje, danes pa je spremenjena v led. In to precej debel led. S tem pa so se kot neutemeljene izkazale tudi nekatere zelo apokaliptične napovedi, predvsem nekdanjega podpredsednika ZDA Al Gora, na kar opozarja tudi britanski Daily Mail. VEČ>>

Ko je namreč leta 2007 Al Gore prejel Nobelovo nagrado zaradi svojega opozarjanja na klimatske spremembe, dejal: »Severni pol bi lahko padel v brezno: poleti bi lahko popolnoma izginil in to celo v samo sedmih letih od danes.« Al Gore je tej možnosti pripisal veliko stopnjo verjetnosti, kar 75-odstotno. Sedem let od te apokaliptične napovedi pa je položaj bistveno drugačen. Led na Severnem polu je, odvisno od metode merjenja, 43 oziroma 63 odstotkov bolj razprostranjen.

To seveda ne pomeni, da so opozorila okoljevarstvenikov o klimatskih spremembah ki jih povzroča človek, neutemeljena. Dolgoročni trend je še zmeraj enak in led na Arktiki in drugih delih sveta se počasi in vztrajno res topi, gladina morja pa skupaj s povprečno temperaturo počasi narašča – toda bolj vprašljive so črnoglede napovedi o hitrosti teh sprememb in vplivu naravnih dejavnikov na omenjene spremembe. Satelitski posnetki, ki jih je zbral program Cryosphere Univerze v Illinoisu, je na primer pokazal, da se je na Severnem tečaju nabralo tudi več na posnetkih vijolično obarvanega ledu, kar pomeni, da je ta led tudi bolj skoncentriran in se bo v prihodnosti nekoliko težje talil.

To naj bi omogočilo prav letošnje hladno poletje, ta sprememba pa bo imela posledice tudi na okolje v prihodnosti. Vendar je dejavnikov, ki vplivajo na okolje, veliko, zato je zelo težko ugotoviti prave dolgoročne trende. Ne povsem jasne so tudi posledice sproščanja metana iz oceanskih globin in posledice dejstva, da se bo zaradi počasnega zmanjševanja zasneženih površin manj sonca odbijalo nazaj proti atmosferi. Zaradi teh procesov so nekateri priznani strokovnjaki, na primer profesor na Univerzi v Cambridgeu Peter Wadhams, ocenjevali, da bo Arktika popolnoma brez ledu ostala že leta 2015. Vendar takšne napovedi ne podpirajo niti sklepi medvladne konference o okoljskih spremembah (IPCC), ki s srednjo verjetnostjo ocenjujejo, da bi ledene površine lahko padle pod številko milijon kvadratnih kilometrov do leta 2050.

Dr. Ed Hawkins, ki vodi raziskovalce Arktike na univerzi Reading, opozarja na naravno variabilnost ki poleg človeškega faktorja vpliva na nihanje površine ledu. Podobno povečanje ledu kot letos se je namreč zgodilo tudi v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. »Ta variabilnost je po vsej verjetnosti vplivala na trend zmanjševanja topljenja ledu po letu 2000, čeprav ima v tem še vedno večinsko vlogo človeška dejavnost,« meni dr. Hawkins. Preverjene raziskave kažejo, da je bil je vpliv človeka na topljenje ledu vsaj do leta 2005 približno polovičen, ostale spremembe pa so bile odvisne od naravnih dejavnikov. Natančno izmeriti ti dve vrsti vpliva je sicer zelo težko, zato so dolgoročne napovedi včasih – kot je izkusil tudi Al Gore, ki za Daily Mail ni bil dosegljiv za komentarje – zelo nehvaležne.