Igor Mekina

 |  Ekonomija

Ali je vse to res potrebno?

Je res potrebno sprejemati nove in nove sankcije zoper Rusijo samo zato, da bi prozahodna oblast v Kijevu lahko dosegla svojo zmago?

Po najnovejših uspehih upornikov v vzhodni Ukrajini se države EU pripravljajo na nov krog bolj ali manj brezzobih sankcij proti Rusiji. Prepričanje nekaterih v EU in zvezi NATO, da bo Rusija v vzhodno Ukrajino pošiljala samo humanitarno pomoč in se zadovoljila z verbalno podporo upornikom, ki na koncu ne bodo kos vsesplošnemu obstreljevanju ukrajinske vojske, tako da bo ta lahko osvobodila uporniške regije, se je, tako kot smo napovedovali, izkazalo kot zelo naivno. VEČ>>

Uporniki so v samo nekaj dnevih prišli do okolice Mariopula na črnomorski obali, sestrelili še nekaj ukrajinskih letal in potopili ladjo ukrajinske obalne straže, zasedli letališči v Luhansku in Donecku, ki so jih doslej nadzorovali ukrajinski vojaki in še pred tednom dni zmagovito ukrajinsko vojsko obkolili v treh večjih žepih. Več sto ukrajinskih vojakov so - na predlog Putina - tudi izpustili iz obkoljenih področij, seveda pa so ob tem morali vojaki na bojišču pustiti vse težje orožje. Iz smeri ZDA in zveze NATO je bilo medtem slišati kakofonijo najrazličnejših izjav, groženj o novih stalnih oporiščih, pošiljanju orožja Ukrajini in zavzetosti po obrambi vseh članic zveze NATO, kar pa Ukrajini, ki ni članica NATO, ni pomagalo, prav tako pa ni privedlo do sprememb na terenu.

Povsem pričakovano so neenotni zunanji ministri EU po takšnem razvoju dogodkov in obtožbah Ukrajine o vdoru okoli tisoč ruskih vojakov v Ukrajino dali teden dni časa za zmanjšanje napetosti. Vendar pa pri tem še zmeraj ni jasno, kaj si evropski zunanji ministri pod tem predstavljajo. Če tako nedefiniranega zmanjšanja napetosti ne bo - in nič ne kaže, da bi se to lahko zgodilo že kmalu - potem EU Rusiji napoveduje nov krog sankcij, ruski uporniki pa bodo verjetno nadaljevali s prodorom, ki bi omogočil ozemeljski stik uporniških regij in že odcepljenega Krima.

Kakšne bodo evropske sankcije, še vedno ni povsem jasno, vendar predvsem s strani Avstrije, Češke, Slovaške, Madžarske, Grčije, Francije in še nekaterih držav narašča tudi odpor neprestanemu zaostrovanju sankcij brez vidnega napredka pri iskanju diplomatskih rešitev. “Sankcije ocenjujem kot nepomembne in kontraproduktivne. Dokler ne poznamo učinka že sprejetih sankcij, nima smisla uvajati novih. Pridružujem si pravico do veta na sankcije, ki bi škodovale nacionalnim interesom Slovaške,” je dejal slovaški predsednik vlade Robert Fico.

Evropska unija bi seveda lahko zelo ostro odgovorila na ruske poteze, vendar je očitno, da tega ne želi storiti tam, kjer bi to najbolj škodilo ne samo Rusiji, pač pa tudi državam članicam EU - pri uvozu plina. Uvoz plina tako načeloma ostaja varen, medtem pa si zunanji ministri EU izmišljajo najrazličnejše druge metode kaznovanja Rusije. Velika Britanija je na primer predlagala odstranitev Rusije iz sistema SWIFT. Vendar bi bila slaba dolgoročna posledica tega tudi to, da ne bi mogli biti plačani niti računi za ruski plin, ki pa si ga Evropa očitno še vedno želi, dolgoročno pa bi ta poteza vodila tudi v vzpostavitev še enega globalnega plačilnega sistema - kar pravzaprav sploh ne bi bilo slabo. Večini zunanjih ministrov EU naj bi bila menda še najbližja ideja o prepovedi nakupov ruskih državnih obveznic. Rusija ima torej težko izbiro: da zaradi te ‘hude’ grožnje nadaljuje s sedanjo politiko, podprto z milijardnimi presežki v državni blagajni in ignorira bolj ali manj prazne evropske grožnje, ali pa se prikloni evropskemu ultimatu in dovoli zmago ukrajinske vojske nad uporniki.

Že danes je precej jasno, katero politiko bo izbral Vladimir Putin, še posebej potem, ko naj bi odhajajočemu predsedniku Evropske komisije precej jasno povedal, da bi lahko zasedel Kijev v dveh tednih, če bi to res želel. Za Rusijo je namreč vprašanje usode Ukrajine usodnega pomena - precej bolj, kot je to pomembno za EU. Da si Rusija ob tem sploh ne želi odcepitve Donetska in Luganska in da je v tem smislu propaganda o obrambi integritete države popolnoma brez podlage, je v zadnjem času večkrat ponovil ne samo zunanji minister Rusije Sergej Lavrov, pač pa tudi Vladimir Putin. Dodatno potrditev, da je upor samo bitka za večjo federalizacijo oziroma konfederalizacijo države, pa so podali tudi uporniki, ki so potrdili, da se bodo zavzemali za ohranitev Ukrajine kot države v sedanjih mejah (torej drugače, kot je zahod ravnal v primeru Kosova), vendar le pod pogojem, da se jim omogoči poseben status znotraj države.

Takšen poseben status poznajo številne regije v Evropi, poznata pa ga tudi entiteti v BiH, zato ta zahteva vsekakor ni neuresničljiva. Težava je v tem, ker bi podoben avtonomen status ob spremembah ustave Ukrajini onemogočil, da se zgolj z voljo večinskega zahoda in preglasovanjem velike ruske manjšine odloči za vstop v EU ali pa celo v NATO, saj bi vzhod države na vse te odločitve imel pravico veta. Dovolj bi bila že uvedba načela soglasja posameznih državnih entitet za tako pomembne odločitve. Na podoben način zunanje ministrstvo BiH npr. ne more samostojno odločati o priznanju drugih držav brez soglasja obeh entitet. Tudi na podlagi tega modela, ki so ga prvi vzpostavili zahodni diplomati, Rusija v Ukrajini ne podpira popolne osamosvojitve upornih pokrajin (razen že priključenega Krima), pač pa ohranitev države, ki bi nato ohranila svoj nevtralen položaj.

Zahod in sedanja oblast v Kijevu si tega (še) ne želita in zato sta svojo odločitev želela doseči na bojnem polju. Preobrat na fronti ta teden je pokazal, da bo ta načrt spodletel. Vladimir Putin ni izvedel nekakšne popolne agresije na Ukrajino; če držijo ocene samih ukrajinskih virov, je bilo že okoli tisoč ruskih vojakov dovolj da s pomočjo okoli 30.000 upornikov ustavijo in prisilijo v umik vsaj enkrat večjo ukrajinsko vojsko, ki je izvajala ‘antiteroristično operacijo’. Rusija je s tem zahodu poslala jasno sporočilo, da vojaška zmaga centralistov enostavno ne pride v poštev ter da je zato čas za priznanje upornikov ter neposredne pogovore vlade v Kijevu s ‘teroristi’. Kar je seveda postopek, ki nam je zelo znan, od Palestine (Jaser Arafat) do Kosova (Hashim Thaqi). Marsikje po svetu so se ‘teroristi’ s primerno diplomatsko podporo prelevili v državnike. ZDA so ta postopek sterilizacije izvajale zelo pogosto in zato se ne bi smele čuditi, če si želi Rusija isti postopek izpeljati tudi v Novi Rusiji.

 Vendar pa takšen razvoj dogodkov ni niti najmanj všeč vodstvu ZDA in EU. Kot odgovor na preobrat na fronti v Ukrajini bi EU lahko uvedla tudi prepoved izvoza utekočinjenega plina iz Evrope in omejila industrijsko uporabo plina, da bi zmanjšala njegovo uporabo. Številna evropska podjetja namreč danes utekočinjeni plin odkupujejo, nato pa ga preprodajajo po višjih cenah na drugih trgih. Ukrepi Evropske komisije bi to lahko preprečili, da bi več plina ostalo v Evropi, vendar je prav tako mogoče, da se bodo nakupi utekočinjenega plina (LNG) plina iz Evrope, ki je zmeraj dražji od plina po cevovodih, zato dolgoročno zmanjšali.

Evropske rezerve plina v skladiščih so sicer na maksimalni, okoli 90 odstotni ravni, vendar to ne more preprečiti pomanjkanja plina v Evropi in višjih cen, če se bo vojna v Ukrajini nadaljevala še naprej. Cene plina so od julija do danes že zrasle za 35 odstotkov. Rusija sicer evropskim državam vsako leto proda kar za 250 milijard plina, nafte in premoga. Evropski udarec na tem področju bi zato odpihnil velik del ruskih prihodkov. Toda to bi zelo prizadelo tudi Evropo. Ker je dober del evropske infrastrukture prirejeno na uporabo plina, se le-tega ne da preprosto nadomestiti; več uporabe premoga za termoelektrarne ne more zagreti tistih mestnih kotlovnic, ki delajo na plin.

Na koncu pa se seveda postavlja tudi vprašanje, ali je vse to res potrebno? Je res potrebno sprejemati nove in nove sankcije zoper Rusijo samo zato, da bi prozahodna oblast v Kijevu lahko dosegla svojo zmago in utrditev centralizma nad prebivalstvom, ki te oblasti očitno ne mara? So zahteve po avtonomiji in federalizaciji res tako nesprejemljive? Bismarck je nekoč trdil, da Balkan ni vreden življenja niti enega pomeranskega vojaka. Slovenska diplomacija ima danes dobro priložnost, da kot poznavalka razmer v regiji, s čemer se pogosto hvali, evropskim diplomatom z lastnim primerom pojasni, zakaj uresničevanje želje Kijeva po postavljanju osovraženih tajkunov na mesta guvernerjev v Donecku in Lugansku ni vredno niti enega hladnega evropskega štedilnika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.