Absurdistan

Mag. Krivic v svojem zadnjem pismu napravi zanimiv obrat. Kot argument v prid svoji tezi izpostavi načelo „in dubio pro libertate“, po katerem naj bi bilo v dvomu vedno potrebno razsoditi v prid omejevani pravici. S tem načelom sicer ni nič narobe in mu je na splošno težko oporekati, če seveda spregledamo kontekst obravnavane zadeve. Kontekst pa je naslednji: določba tretje alinee 9. člena Zakona o poslancih je akt samoomejitve oblastnikov, izraz njihove vnaprejšnje zaveze, da bodo, kljub svoji oblastni poziciji, spoštovali pravni red. Kakršnekoli možnosti naknadnega odstopanja oziroma izjem od takšne zaveze, če naj bo ta količkaj kredibilna, je zato potrebno razlagati zelo restriktivno. Interpretacija mag. Krivica pa gre ravno v nasprotno smer. Dovolj je vzpostaviti kakršenkoli dvom v jasnost zakonske dikcije in že naj bi bilo njeno veljavo potrebno suspendirati v prid oblastniku, ki naj bi se z njo samoomejeval. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za dvom oziroma nejasnost zakonske določbe kot jo denimo pojmuje Dworkin, ko pravi, da nekega zakona ne moremo imeti za nejasnega, če ne mislimo, da obstajajo dobri argumenti za vsako od tekmujočih razlag, pač pa bolj za nejasnost kot posledico „črkobralskega prerekanja o pikah in vejicah“, ki ga mag. Krivic kot očitek meče v mojo smer. Fascinira kako z lahkoto nekdo, ki svojo interpretacijo ves čas te polemike izpeljuje iz „dlake v jajcu“ (trditev, da tretja alinea 9. člena ne govori izrecno o obsodbi pred nastopom oziroma kandidaturo za poslanca, namreč ni nič drugega kot to) s „črkobralci“ obklada tiste, ki od njega želimo slišati vsebinske argumente v prid njegovi interpretaciji zakona. Najino nadaljnje polemiziranje oziroma izmenjava mnenj je smiselna zgolj, če se mag. Krivic vrne na točko argumentiranja svoje razlage zakonske določbe kot ene od tekmujočih razlag in jo poskuša utemeljiti tako, da bi lahko obstala samostojno, torej tudi če na mizi ne bi bilo nobene konkurenčne razlage. Njegova dosedanja interpretacija namreč svojo moč črpa zgolj iz dejstva domnevne nejasnosti zakonske določbe, torej iz domnevnega obstoja konkurenčnih interpretacij in s tem preskakuje fazo njihovega vzpostavljanja. Kolikor pa bo vztrajal pri poziciji „v dvomu zmaga Krivic“, pa s tem pismom najino debato zaključujem.