Evropejci o škotski neodvisnosti

Na referendumu o škotski neodvisnosti bo lahko glasovalo tudi 120.824 državljanov EU

Samo šest dni pred odločilnim referendumom o neodvisnosti Škotske oba tabora – unionisti, zbrani okoli kampanje »Bolje skupaj« in zagovorniki neodvisnosti »Da Škotska« – poskušajo z zadnjimi napori prepričati okoli deset odstotkov še neodločenih volivcev o pravilnosti njihove izbire. Informacije o uspehih in neuspehih prepričevanja so kontradiktorne. Za neodvisnost naj bi bilo dve tretjini škotskih arhitektov – toda proti naj bi bila več kot polovica profesorjev škotskih univerz. VEČ>>

V taboru zagovornikov neodvisnosti naj bi po ocenah analitikov naredili boljše televizijske reklame in pritegnili več mladih preko socialnih omrežij – toda večina v vodstvih večjih podjetij in bank naj bi podpirala obstanek enotne države, prav tako pa tudi večina starejših volivcev. Da bo bitka med obema taboroma trda, kažejo tudi zadnje ankete, ki so po nedavnem prvem uspehu zagovornikov neodvisnosti znova pokazale šestodstotno prednost zagovornikov obstanka Združenega kraljestva in Škotske v njem. Poteze obeh taborov so včasih že skoraj groteskne – predsednik britanske vlade je Škotom dejal, da naj, če že želijo, »brcnejo osovražene torijce« - torej njegovo lastno stranko – da bi jim »dali misliti«, da pa naj to naredijo raje ob splošnih volitvah in ne na referendumu, kajti po referendumu ne bo več poti nazaj.

V dokaz spoštovanja do Škotske se je z vladno ekipo odločil celo obiskati Škotsko, na vladno palačo pa je ob britanski zaplapolala celo škotska zastava – tista, ki jo, paradoksalno, pogosto uporabljajo tudi v odcepljenem delu vzhodne Ukrajine in je od leta 1992 znova uradna zastava ruske mornarice. Po drugi strani je Alex Salmond, vodja stranke SNP in voditelj gibanja za neodvisnost pred kamerami poziral s številnimi emigranti iz držav članic EU, ki so vsak v svojem jeziku sporočali, da so »za« škotsko neodvisnost.

Posebnost škotskih volitev je namreč tudi v tem, da bodo za škotsko neodvisnost lahko glasovali številni evropski državljani, ki prebivajo na Škotskem. Nekateri bodo glasovali proti neodvisnosti, drugi za. Vendar nekateri podatki kažejo, da je večina evropskih emigrantov vendarle »za« neodvisnost. To sicer avtomatsko ne pomeni, da bodo takoj po neodvisnosti dobili tudi škotsko državljanstvo, kajti »avtomatsko« škotsko državljanstvo je rezervirano predvsem za dosedanje britanske državljane Škotske in potomce Škotov v tujini. SNP je skupaj z drugimi zagovorniki osamosvojitve Škotske v svoji »Beli knjigi« tudi odstopila od predloga, da škotsko državljanstvo avtomatsko dobijo vsi tujci, ki so bili na dan neodvisnosti prebivalci Škotske, kar so predlagali že leta 2002. Bodo pa lahko za državljanstvo – v kolikor jim to ne onemogočajo domači zakoni – lahko zaprosili, bivanje v Škotski na dan neodvisnosti pa bi lahko imelo določeno vlogo.

Glasovanje »za« je v taboru evropskih državljanov na Škotskem bolj povezano z drugim razlogom - vzponom evroskeptične stranke UKIP v Veliki Britaniji in realno možnostjo, da glasovi UKIP-a in torijevcev s skupnimi močmi Veliko Britanijo v naslednjih letih prisilijo v odhod iz Evropske Unije. Neodvisna Škotska, ki je politično tudi veliko bolj »socialdemokratska« od južnega ostanka Velike Britanije (na Škotskem z oznako »rUK«, oz. »ostanek Velike Britanije«) bi v tem primeru ostala v EU, s tem pa bi bilo življenje, bivanje in zaposlovanje ter mnoge druge s tem povezane aktivnosti za državljane EU v neodvisni Škotski verjetno enostavnejše kot v iz EU »odcepljeni« Veliki Britaniji.

 Eden od paradoksov škotskega referenduma je tudi to, da bodo na referendumu glasovali mnogi »Evropejci«, ki pozneje ne bodo mogli postati škotski državljani. Danska na primer onemogoča dvojno državljanstvo, kadar državljani Danske zaprosijo za tuje državljanstvo (v tem primeru se morajo odreči danskemu), dovoljuje pa dvojno državljanstvo, kadar ga danski državljani avtomatsko dobijo od neke države, kar med na škotskem živečimi Danci sproža vroče debate,  saj sedanji predlog ureditve tega vprašanja ne omogoča avtomatskega podeljevanja državljanstva.

Ker pa odloča vsak glas, bodo zato odločilni tudi ti glasovi škotskih »evropskih tujcev«, ki bi po nekaterih analizah lahko postali celo jeziček na škotski tehtnici o neodvisnosti. V Škotski, ki je tradicionalno imigrantska država, namreč živi 120.824 »neškotov« iz 27 držav članic EU, ki bodo na škotskem referendumu imeli glasovalno pravico – za razliko od številnih Škotov, ki stalno živijo v tujini. Med njimi je okoli 33.000 Poljakov, 13.400 Nemcev, 4.300 Francozov, 3.600 Italijanov 3.000 Špancev, 2.700 Latvijcev, 2.600 Litvancev in manjše skupine državljanov drugih držav članic EU. Med njimi so tudi Slovenci.

Po podatkih volilne komisije se jih je doslej registriralo okoli 80.000. Poleg njih bodo veliko vlogo imeli tudi škotski prebivalci, ki so se v Škotsko vrnili iz drugih držav EU. Tipičen je primer Camille Hey, ki je odraščala v okolici Dusseldorfa. »Ideja koalicije UKIP-a in konservativcev me straši. Škoti so zelo jasno povedali, da želijo ostati v EU in to želim tudi sama. Če bi obkrožili ‘ne’ in ostali vezani za Anglijo in bo nato v državi večina glasovala, da zapustimo Evropsko Unijo, potem bom sama odšla nazaj v Nemčijo.« Znani škotski zgodovinar Tom Devine, ki se zavzema za škotsko neodvisnost, ocenjuje, da bi lahko bila vloga evropskih državljanov zelo pomembna: »Evropski emigranti bi lahko bili X—faktor pri odločitvi.«

Profesor Diego Palacios Cerezales, ki poučuje politične vede na Univerzi Stirling University, pa ocenjuje, da evropski državljani v Škotski vidijo »Škotsko kot veliko bolj evropsko usmerjeno, kot pa ostanek države. V državi obstaja možnost o referendumu o obstanku v EU, po katerem bi Velika Britanija lahko zapustila EU. To pa bi lahko mnoge med njimi prepričalo, da se pridružijo taboru tistih, ki so za neodvisnost.«