Lahko Slovenija postane ruska tarča?

Ruski general poziva k spremembi vojaške doktrine, ki bi ZDA in ostale članice zveze NATO jasno opredelila kot sovražnice in določila pogoje, pod katerimi bi lahko bile tarče preventivnega jedrskega napada

Vstop v NATO bo pomenil večjo varnost za Slovenijo. Tako so nas predstavniki vlade prepričevali leta 2004. Kljub temu, da smo že leta 2004 vstopali v zvezo, ki je temeljila na logiki neskončne širitve, delovanju izven območja članic tudi brez soglasja VS OZN in doktrini preventivnih napadov (zlasti to velja za ZDA), je bila tudi večina slovenske javnosti prepričana, da bo Slovenija varnejša v zvezi NATO. VEČ>>

Še danes je v besedilu z naslovom Večja nacionalna varnost na vladni spletni strani mogoče prebrati zabavno in za lase privlečeno argumentacijo, ki je večino državljanov Slovenije prepričala v potrebnost vstopa v NATO: »Z vstopom v zvezo NATO si Slovenija zagotavlja večjo nacionalno varnost. Čeprav Slovenija vojaško ni neposredno ogrožena, postaja varnostno okolje manj stabilno in vedno več je ogrožanja na različnih ravneh od individualne, lokalne, nacionalne, mednarodne, regionalne in globalne ravni. Nevojaški viri ogrožanja varnosti, kot so organizirani kriminal, terorizem, množične ilegalne migracije, ekološki terorizem, etnični konflikti itd. spodbujajo konfliktne situacije, v katerih lahko pride do uporabe oboroženega nasilja. Danes nobena država ne more svojim državljanom sama zagotavljati optimalne varnosti, zato se države med seboj povezujejo in sodelujejo pri iskanju rešitev za odpravljanje sodobnih groženj. V skladu z določbami Severnoatlantske pogodbe Slovenija lahko kadarkoli zahteva medsebojno posvetovanje znotraj zavezništva, če bo po njenem mnenju ogrožena njena ozemeljska celovitost, politična neodvisnost ali varnost. S članstvom v zvezi NATO bo Slovenija v primeru agresije na njeno ozemlje deležna aktivne pomoči zavezništva v skladu s 5. členom Washingtonske pogodbe,« piše v besedilu, ki ga je že prekrila patina pozabe.

Se sploh še spomnimo teh praznih obljub izpred desetih let? No, sedaj je prišel trenutek, ko bo potrebno te obljube primerjati z resničnostjo. Vprašajmo se hipotetično: je država, ki ne meji na nobeno velesilo, vendar bo prisiljena poslati svoje vojake ali tehniko v posredno vojno, ki jo njen vojaški pakt bije z neko drugo državo ali zavezništvom, bolj varna od države, ki ji tega ni potrebno narediti, ker je samostojna in nevtralna? Je država, ki sama po sebi nikoli ne bi bila na muhi ene od jedrskih velesil ali zavezništva bolj ali manj varna od tistih držav določenega vojaškega pakta, ki so lahko tarče jedrskega ali celo preventivnega napada druge velesile ali zveze velesil? Odgovori na vsa ta vprašanja so preprosti. Majhne države, ki niso del vojaških paktov, se v trenutku zaostrenih razmer med vojaškimi bloki niso znašle v prvih vrstah spopadov. Njihova varnost je večja, če jih napadejo manjše nečlanice. Hkrati pa je njihova varnost manjša, kadar se večji bloki zapletejo v konflikte in spopade z drugimi velesilami. Prva situacija za Slovenijo nikoli ni bila zelo realna. Druga je danes naša resničnost. Vsa ta vprašanja si namreč lahko zastavimo predvsem zaradi zaostrovanja odnosov med Rusko federacijo in zvezo NATO v zvezi z Ukrajino.

Medtem ko ukrajinski predsednik vlade zahteva, da mora Ukrajina v svoje vojaške dokumente jasno zapisati, da je njena sovražnica edino Rusija, se je tudi v Rusiji oglasil general Jurij Jakubov, visok uradnik obrambnega ministrstva, ki je državo pozval k spremembi vojaške doktrine. Po njegovem mnenju je potrebno rusko vojaško doktrino, ki je bila zadnjič prenovljena leta 2010, dopolniti tako, da bo ZDA in njene zaveznike v zvezi NATO jasno opredelila kot največje sovražnike Rusije ter naštela pogoje, pod katerimi bi bila Rusija prisiljena izvršiti preventivni jedrski napad zoper 28-članski pakt, ki mu pripada tudi Slovenija. »Na prvem mestu je potrebno jasno identificirati sovražnike Rusije, to pa manjka v doktrini iz leta 2010. In po mojem mnenju so naš prvi sovražnik ZDA in severnoatlantska zveza,« je dejal general Jurij Jakubov. 

Vse skupaj je bolj nevarno tudi zato, ker je Rusija že leta 1999, v času napada zveze NATO na ZRJ, vendarle do določene mere spremenila svojo vojaško doktrino. Ruski politiki s Putinom na čelu (ki se je tedaj šele vzpenjal na oblast) so namreč tedaj s strahom opazovali uničevanje, ki ga je bila s konvencionalnimi sredstvi v Srbiji sposobna zveza NATO. Vse skupaj je tudi zelo spominjalo na čečenski konflikt. Prav zato je Rusija spremenila svojo vojaško doktrino in v njo uvedla koncept deeskalacije. Bistvo ideje je preprosto: v primeru večjega napada s konvencionalnimi sredstvi, na katerega Rusija ne bi mogla odgovoriti s svojimi konvencionalnimi sredstvi, si je država pridržala pravico, da na takšen napad odgovori z omejenim jedrskim napadom. Rusija do tega trenutka te možnosti še nikoli ni javno omenila v zvezi z danes obstoječimi konflikti, vendar je bilo v nekaterih diplomatskih krogih mogoče slišati informacije, da naj bi Rusija s takšnim odgovorom neuradno grozila prav zaradi ukrajinske krize. Vladimir Putin pa je prav sredi ruske protiofenzive svet opozoril, da je Rusija jedrska sila in da je bolje za vse, »da se ne zapletajo z nami«.

 Nova ruska doktrina je omejila tudi možnosti, ki jih je imela zveza NATO ob posredovanju Rusije v Gruziji leta 2008. Pri tem je za razvoj te nove vojaške doktrine v tem času skrbel Putin, ki je bil tedaj še sekretar ruskega sveta za nacionalno varnost. Putin jo je na koncu podpisal leta 2000, že kot predsednik. Njen namen je bilo odvrniti ZDA in NATO od konfliktov, ki so za Rusijo izjemno pomembni. Da pa bi bila doktrina učinkovita, je bilo potrebno razviti tudi nove jedrske sile. In v zadnjih štirinajstih letih je Rusija na tem področju naredila veliko. Zanimivo je, da Rusija to doktrino imenuje deeskalacija. Ruski strategi so očitno prepričani, da bi prav grožnja z omejenim jedrskim napadom lahko omejila konflikt.

Ta logika je po drugi strani že dalj časa prisotna tudi v ZDA, ki so leta 1963 sprejele dokument z naslovom Upravljanje in konec vojne s Sovjetsko zvezo, v katerem prav tako ocenjujejo, da bi omejena uporaba jedrskih sredstev proti konvencionalnim silam močnejšega sovražnika lahko zmanjšala napetosti. Seveda je prav tako mogoče, da se strategi motijo in da bi deeskalacija privedla do prave jedrske vojne. Kdo ve? No, Slovenija ima po zaslugi svoje modre odločitve o vstopu v zvezo NATO vsekakor lepo priložnost, da skupaj z ostalimi članicami zveze NATO postane morebiten poligon neke prihodnje jedrske deeskalacije zaradi sporov zveze NATO z državo, s katero Slovenija nikoli ni imela slabih odnosov.

To večino tistih, ki so se odločili za vstop v zvezo NATO, verjetno zelo pomirja. Še posebej zato, ker se ima Slovenija sedaj pravico kadarkoli posvetovati z ostalimi članicami. In da ne pozabimo – Slovenska vojska ima tudi 18. bataljon za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo, tako da so vsi strahovi res odveč. Članice zveze NATO lahko mirno nadaljujejo z dotokom svežega orožja ukrajinski vojski v zvezi z najnovejšo 'proxy' vojno v Evropi, slovenska varnost bo zaradi večje aktivnosti naših zaveznic zaradi tega zagotovo – samo še večja.