Igor Mekina

 |  Svet

Prelomljene obljube in čistke

Ukrajinski predsednik se je odločil za kreativno interpretacijo sporazuma iz Minska, začela pa se je tudi lustracija, s katero ima slabe izkušnje velik del vzhodnoevropskih držav

Mnenj, da je ukrajinsko premirje zelo krhko in da predstavlja samo vmesno fazo, v kateri si obe strani nabirata nove moči pred novim izbruhom sovražnosti, je vse več. Položaj je precej kaotičen, uradno obstaja premirje ter sporazum iz Minska, neuradno pa občasno še vedno prihaja do bojev med uporniki in vladnimi silami. Članice zveze NATO v severni Ukrajini izvajajo vojaške manevre skupaj z ukrajinsko vojsko, ukrajinske oblasti pa so potrdile, da so pričele dobivati novo orožje s strani članic zveze NATO. VEČ>>

Zadnji in morda najbolj resen signal, da je ukrajinsko premirje postavljeno na zelo nestabilne temelje, pa predstavlja izjava ukrajinskega predsednika Petra Porošenka. Porošenko je namreč povedal, da ne obstaja zakon, ki bi vzpostavil poseben status za uporniški regiji Lugansk in Doneck v vzhodni Ukrajini, pač pa da bo prišlo zgolj do decentralizacije celotne Ukrajine. “Ne bo nikakršnega zakona o posebnem statusu Donbasa. V veljavi je samo zakon o posebnem načinu delovanja lokalne uprave. Odcepitev regije je povsem izključena. V teku je proces splošne decentralizacije. Potekal bo po celotni državi," je dejal Porošenko na novinarski konferenci v Kijevu. Iz regij in ruskih krogov so medtem že sporočili, da gre pri tej napovedi za kršitev sporazuma iz Minska, podpisanega 6. septembra letos, na podlagi katerega je bilo vzpostavljeno premirje v Ukrajini.

Ena od ključnih točk tega sporazuma je določilo, da bo sprejet nov zakon, ki bo določil poseben status za Lugansk in Doneck. Ukrajinsko vodstvo je z interpretacijo, da se poseben status nanaša samo na triletno obdobje, v katerem naj bi civilna uprava v uporniških regijah delovala drugače kot drugje in z povezavo tega statusa z decentralizacijo celotne države očitno enostransko interpretirala omenjeni sporazum, sklenjen pod okriljem OVSE. Ker je sankcija za kršitev dogovorov v mednarodnih odnosih pogosto tudi odpoved dogovora, je povsem mogoče, da se zato tudi uporniki ne bodo več držali določil, ki jih zavezujejo k ustavitvi dejavnosti in umiku orožja, s tem pa bo krog vojne znova sklenjen. Edino vprašanje je zato samo še vprašanje časa, povezano pa je verjetno z dinamiko priliva novega orožja in šolanjem ukrajinskih vojakov.

Istočasno je ukrajinsko vodstvo napovedalo še eno spremembo - skrben pregled oziroma 'screening' vseh državnih uslužbencev, kar v praksi pomeni, da se bo pod drobnogledom preiskovalcev znašlo okoli milijon državnih uradnikov. To naj bi veljalo tudi (in predvsem) za visoke uslužbence nekdanjega KGB- ja, ministre v prejšnjih vladah in sodelavce odstavljenega predsednika Janukoviča. Kaj to pomeni v praksi, je na svoji koži najbolj občutil nekdanji minister ter sedanji poslanec ukrajinske rade Vitalij Žuravski, ki so ga jezni demonstranti pred parlamentom, potem ko je nasprotoval omenjenim postopkom, preprosto odvrgli v zabojnik za smeti pred parlamentom. S tem je Ukrajina pravzaprav sprejela tudi zakon o lustraciji.

Težava omenjenega zakona je tudi v tem, da je bil sprejet pod močnim pritiskom desnih krogov v Ukrajini, zakon pa odpira nova vrata za pritiske na rusko manjšino. Vse to pa je predvsem v evropskih prestolnicah sprejeto kot del nujnih koncesij, na katere je moralo sedanje vodstvo Ukrajine pristati v odnosu do desnih strank, ki so vodile upor na Majdanu, predvsem zato, ker je morala Ukrajina istočasno storiti korak nazaj tudi v odnosu do Rusije, saj je za leto dni zamrznila izvajanje gospodarskega dela sporazuma o pridružitvi EU. V desnih krogih v Ukrajini so odlog izvajanja sporazuma označili kot velik uspeh za Putina in Rusijo. Vprašanje sporazuma se nahaja v samem osrčju ukrajinske krize, saj so množično protesti izbruhnili prav zato, ker prejšnji predsednik Viktor Janukovič ni želel podpisati sporazuma, v rusko govorečem delu Ukrajine pa so sporazum videli kot smrtno obsodbo za njihovo na Rusijo vezano industrijo. Evropska Unija v zvezi z rešitvijo tega vprašanja ni predlagala nobene kompromisne rešitve, pač pa je vztrajala samo na preprosti "razširitvi" prostocarinskega območja, kar je nato privedlo do upora na vzhodu Ukrajine.

Posebno nevarnost za Ukrajino pa pomeni tudi uvajanje sedanjega modela lustracije. Lustracija (starolatinsko lustratio; čiščenje) je bilo pri Rimljanih obredno čiščenje oseb, živali in stvari ob določenih trenutkih, še posebej pred vstopom v sveto mesto. V pravu se kot lustracijske označujejo norme, s katerimi se omejuje pravica do sodelovanja pri opravljanju predvsem javnih zadev določeni skupini ljudi. Z lustracijo imajo zelo slabe izkušnje tudi v večini vzhodnoevropskih držav. Tudi v Sloveniji je bilo v preteklosti več zahtev po lustraciji, vendar nobena od njih ni bila uresničena. Večina nekdanjih vzhodnoevropskih držav se je po vzpostavitvi demokratičnih sistemov namreč znašla pred zahtevami po obračunu z pripadniki in podporniki prejšnjega režima in jih zadovoljila s posebnimi zakoni.

Zgodovinsko so bili ti zakoni še najbolj podobni denacifikacijskim zakonom, ki so bili uvedeni v italijanski in nemški zakonodaji po drugi svetovni vojni. V skladu z marca 1946 sprejetim zakonom o denacifikaciji so morali namreč vsi odrasli Nemci odgovoriti na vprašalnik o tem, kaj so počeli od leta 1933 naprej in bili izprašani s strani posebnih komisij državljanov, ki so jih razdelili v kategorije glede na njihovo sodelovanje v nacističnem sistemu. To so bili glavni krivci, aktivisti, manj krivi, sopotniki in nedolžni. V ameriški coni je bilo v tem procesu zajeto več kot trinajst milijonov Nemcev, proti trem in pol milijonom pa so bile vložene s tem procesom povezane obtožnice. Za podobno »dekomunizacijo« so se odločili tudi v vzhodnoevropskih državah po demokratičnih spremembah.

Najbolj nazoren je vsekakor češki primer. V tej državi je (še čehoslovaški) parlament najprej decembra 1991 sprejel protikomunistični zakon, ki je s kaznijo do pet let zapora grozil vsem, ki bi podpirali »fašistične ali komunistične« organizacije, še prej pa poseben »lustracijski zakon«, ki je nosilcem oblasti in njihovim pomagačem (sodelavce SDV, višjim funkcionarjem komunistične stranke, članom Ljudske milice ipd.) v prejšnjem režimu prepovedoval opravljanje določenih funkcij. Vsak zaposleni v omenjenih državnih službah (pa tudi v zavodih, podjetjih in medijih) je moral napisati posebno izjavo, v kateri je zanikal nelojalnost državi in to, da bi sodeloval s katerokoli službo državne varnosti. Nato mu je ministrstvo za notranje zadeve zaupno izdalo »certifikat o čistosti«, ki ga je moral predložiti delodajalcu. V kolikor prosilec ni zadostil zahtevanim kvalifikacijam za opravljanje funkcije, je izgubil službo.

Čeprav so zagovorniki zakona trdili, da gre samo za nekaj tisoč delovnih mest, je že v prvih mesecih delovanja zakonov na ministrstvo za notranje zadeve prišlo preko 300.000 zahtevkov za izdajo certifikatov o čistosti. Državnim podjetjem so se namreč prostovoljno priključila tudi privatna, tako da je bilo potrebno čistost dokazati za takorekoč vsako službo. Zaradi nepopolnih kartotek ( v zadnjih dnevih žametne revolucije je češka SDV uničila 15.000 dosjejev) so se kljub vsemu izmuznile največje ribe, medtem ko so se zaradi nepreverjenih (verjetno lažnih) navedb v mreže zakona ujeli nekateri zelo znani disidenti - na primer Jan Kavan. Zaradi slabe sodne zaščite obtoženih mu je nasprotoval tudi Vaclav Havel, za razliko od sedanjega premiera Vaclava Klausa, ki ga je podpiral. Toda češki lustracijski zakon je po mnenju predstavnika Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice Jerija Laberja že povzročil nepopravljivo nezaupanje ter vsesplošen lov na čarovnice.

Zakon je zaradi njegove diskriminacije na podlagi političnega prepričanja, retroaktivnosti in uvajanja kolektivne krivde med prvimi kritizirala mednarodna organizacija za delo ILO, v češki javnosti pa se je nato razvila ostra debata. Nekdanji disident in novinar Lidove Noviny Jan Urban je mnoge, ki so bili v prejšnjem režimu tiho, sedaj pa glasno zahtevajo lustracijo, obtožil, da zahtevajo politično maščevanje in ocenil, da je želja po lustraciji nadomestek za resnični boj tistih sivih, strahopetnih ljudi, ki se niso upali boriti v preteklosti in ki danes, ko druge strani ni več na oblasti, hitijo dokazovati, da so zmagovalci. Sam je namesto čistk videl rešitev v sodnih postopkih. Svojo kritiko je namenil tudi ustanovam, ki razpolagajo z dosjeji. »Notranje ministrstvo ljubosumno skriva vse tajne informacije o vsem in o vseh, demokratična država pa od svoje totalitarne predhodnice prevzema položaj lastnice in edine pooblaščene razlagalke preteklosti. In kar je najhuje - samo peščici ljudi se to zdi nenavadno,« je zapisal v enem od svojih poročil.

Nekdanji disident Adam Michinik in sedanji odgovorni urednik Gazete Wyborcza ter član poljskega parlamenta, je podobnega mnenja. Prepričan je, da je kaznovanje tistih, ki so leta delali za režim upravičeno, da pa tega vendarle ni mogoče izvrševati z čistkami. V nekem članku je nato opisal scenarij iz njegove nočne more, v katerem bi vse komuniste poslali v Sibirijo, tako da bi to, kar bi ostalo, bil komunizem brez komunistov. »Ne bi rad doživel dan, ko bom moral braniti komuniste tako kot sem nekoč branil disidente,« je v opozorilo zapisal v tem članku. V Ukrajini bo težave še nekoliko večje - potrebno bo braniti ljudi, obtožene da so prorusko usmerjeni ali sodelavci ruskih tajnih služb, v državi, ki se vidi kot žrtev ruske agresije. Za obrambo človekovih pravic bo potrebno veliko poguma in trenutno nič ne kaže, da bi bili poljski intelektualci v tem boju v prvih bojnih vrstah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.