Slovenska zunanjepolitična servilnost

Slovenska zunanja politika formalno zagovarja visoka načela, v praksi pa ravna povsem drugače

Slovenska zunanja politika se je najprej z uvrstitvijo Slovenije na seznam nove ameriške koalicije voljnih, še bolj pa z "zgladitvijo spora", ki ga je ob robu zasedanja Generalne skupščine OZN menda dosegel predsednik države Borut Pahor, znova pokazala v vsej svoji nesamostojnosti. Na prvi pogled je sicer vse v najlepšem redu, vsaj za povprečne slovenske razmere. Borut Pahor nas je namreč obvestil, da je spor z ZDA "zglajen". VEČ>>

Mediji so ob tem zapisali, da Slovenija ostaja na seznamu koalicije, ki jo vodijo ZDA, saj naj bi nas po zagotovilih, ki jih je dobil predsednik države v pogovoru z Barackom Obamo, Washington "v prihodnje menda vprašal, ali se s takšnim uvrščanjem strinjamo", kajti "naša država vztraja pri stališču, da naj mednarodna posredovanja - tudi sedanje v Siriji in Iraku - odobri varnostni svet." To načelno stališče je nato - povsem utemeljeno - ponovil tudi predsednik vlade Miro Cerar.

 Toda če nekoliko bolj podrobno preberemo Pahorjevo izjavo postane očitno, da gre za nov medijski spin oziroma orwelovski dvogovor, ki dokazuje, da predsednik države domači javnosti sporoča eno, tujim sogovornikom pa nekaj povsem drugega, ali pa, še huje, da se z istimi besedami domači javnosti in tujim politikom pošiljata dve različni sporočili. "Dvogovor pomeni moč vzdrževanja in sprejemanje dveh protislovnih prepričanj istočasno v eni misli," je v svoji knjigi 1984 zapisal George Orwell. In če je mogoče soditi po javnih izjavah, potem je slovenski predsednik (sledijo pa mu tudi mnogi drugi slovenski politiki) izjemen virtuoz in mojster sodobnega političnega dvogovora.

Borut Pahor pravilno ugotavlja, da se danes "varnostni problemi zgoščajo in postajajo tako kompleksni, da jih lahko mednarodna skupnost legitimno reši samo z uporabo varnostnega sveta", ki ga je "pred sedemdesetimi leti tudi ustvarila" in je zato po Pahorjevem mnenju "reševanje problemov mimo njega je v osnovi zgrešeno”. Pahor ob tem za prihodnost dopušča možnost, da bo v nepredvidljivih razmerah "uporaba sile mimo varnostnega sveta legitimna". Kljub temu pa koalicija voljnih točno tako, torej brez jasnega mandata VS OZN (vsaj kar se tiče oboroženega delovanja, ne ukrepov proti teroristom), ob akcijah v Siriji, pa tudi na nezakonit način ravna že danes. Slovenija pa takšno ravnanje, torej tudi neodobrene napade na Sirijo (o katerih pa je Sirija za zdaj tudi v naprej obveščena in javno ne protestira, saj bombe padajo po nasprotnikih režima) kot članica koalicije novih voljnih očitno podpira. Istočasno pa predsednik države govori nekaj povsem drugega, kar k shizofreni mednarodni situaciji prispeva še notranjepolitično dimenzijo.

Pahor sam je ob tem tudi jasno povedal, da domneva, da v prihodnje takšnih presenečenj, “da Slovenija pred umeščanjem na liste o tem ne bi bila obveščena, ne bo več”. Med trditvijo, da nas bo Washington v prihodnje menda vprašal, ali se s takšnim uvrščanjem strinjamo in med tem, da bo Slovenija pred umeščanjem na neke druge liste v prihodnosti obveščena, pa je seveda velika razlika. Tudi tu imamo opraviti z dvogovorom. Če neka država drugo vpraša, ali želi biti del zavezništva, to kaže na bistveno drugačen odnos od tistega, ko prva država drugo zgolj obvešča, da je postala del njene koalicije. V prvem primeru imamo opraviti z odnosom med dvema formalno enakima, samostojnima, suverenima državama (ki sta formalno enakopravni, kljub različni dejanski moči), v drugem primeru pa imamo opraviti z neprikritim vazalnim odnosom med nadrejeno in podrejeno državo.

Pahorjevo izjavo, da upa, da se v prihodnje več ne bo zgodilo, da Slovenija pred uvrščanjem v nove koalicije ne bo več obveščena, je torej potrebno razumeti kot maksimum, za katerega se je naš predsednik v pogovoru z Obamo izboril - torej ne za položaj enakega suverenega subjekta mednarodnih odnosov, ki se ga sprašuje, pač pa za položaj vnaprej obveščenega vazala. Skratka, o usodi Slovenije in njenem sodelovanju v novih koalicijah (pa tudi o sestavi vojske, potrebnih nakupih opreme, doktrini) bodo tako kot so doslej še naprej odločali v Washingtonu, le da bo o tem po diplomatskih kanalih Slovenija v prihodnje vnaprej obveščena - in bo nato (ker se bo na svoje naloge pravočasno pripravila) tuje odločitve lahko predstavila kot svoje. Istočasno pa se takšen dogovor Pahor-Obama s pomočjo dvogovora v medijih predstavlja kot zaveza ZDA, da nas bodo v prihodnje prosile za dovoljenje ob sestavljanju novih koalicij voljnih.

 Da temu ni tako in da smo to izvedeli na tako brutalno neposreden način, se je pravzaprav potrebno zahvaliti ameriški administraciji, ki je tokrat pač pozabila na diplomatsko formalnost in etiketo in očitno ni obvestila slovenske politike o umestitvi Slovenije na seznam nove koalicije voljnih. Kar je tudi po svoje razumljivo, kajti če neka država vodi povsem nesamostojno zunanjo politiko, voditelji zaveznikov včasih pač pozabijo tudi na to, da bi zaradi uvidevnosti morale paziti vsaj na videz neodvisnosti. Ta nesamostojna drža je Slovenijo doslej stala že veliko mednarodne kredibilnosti. Slovenija je izstopila iz pobude za svet brez jedrskega orožja, se pogosto vzdržala ob obsodbah sveta zaradi postopkov Izraela, vrhunec pa je dosegla prav zaradi nekdanjega podpisa Dimitrija Rupla na Vilenski izjavi, s katero je pred več kot desetletjem dala podporo ob nezakonitem napadu na Irak, kar predstavlja začetek sedanje tragedije v tem delu sveta.

Spomin večine medijev je kratek in tako so mu številni te dni znova dali precej prostora za ponavljanje izgovorov o tem, kako je bila ta poteza Slovenije menda potrebna zaradi vstopa v NATO in kako smo tedaj pač vsi verjeli lažem ameriškega državnega sekretarja Colina Powella. Kar seveda ni res, ker s(m)o nekateri na te laži opozarjali že tedaj. In tudi NATO seveda od države kandidatke za članstvo ni nikoli zahteval, da kot pogoj za vstop v polnopravno članstvo podprejo agresijo na neko drugo članico OZN. Prav tako pa je popolnoma neresno, če nek (nekdanji) zunanji minister kakor šolarček razlaga, kako ga je nek drug zunanji minister ob hujskanju Slovenije k nezakoniti vojni pač naplahtal. Če se je to res zgodilo, potem odgovornosti za to ne nosi samo tisti, ki je lagal, pač pa tudi tisti, ki je kolosalnim lažem brezpogojno verjel. Resne države pred odločitvijo o podpori vojni, ki, mimogrede, predstavlja največji možni zločin zoper mednarodni red in mir, temeljito pretresejo vsa dejstva in dokaze. V primeru ameriških trditev je bilo že v času izrekanja Powellovih laži jasno, da gre za neutemeljene trditve, saj so jim že tedaj nasprotovali celo mednarodni inšpektorji OZN, (in mnoge države, npr. Francija in Nemčija) in tudi če bi bile utemeljene, za napad na Irak tedaj ni bilo potrebnega mednarodnega soglasja ter mandata VS OZN. To bi moralo biti zunanjemu ministru civilizirane evropske države dovolj za zavrnitev podpisa - vendar tega Rupel ni naredil, več kot desetletje zatem pa slovensko javnosti znova zavaja ter svoje nezakonito ravnanje olepšuje in prikazuje v neresnični luči.

Glede na obrobno Ruplovo vlogo danes bi bil to sam po sebi zelo majhen problem, če tudi najnovejše poteze slovenskih politikov ne bi dokazovale, da ima omenjena praksa slovenske zunanje politike zelo globoke korenine, zaradi katerih se tudi drugi akterji slovenske zunanje politike zvijajo v mednarodnopolitično servilno držo, kar je bilo lepo vidno prav ob Pahorjevem "glajenju" sporov. In vsi se še zelo dobro spomnimo podobnih potez sedanjega predsednika države, predvsem njegovih obžalovanja vrednih pogovorov v ameriškem veleposlaništvu pred nekaj leti, kjer se je nespretno razgovoril o svoji podpori ameriškemu proizvajalcu za izgradnjo drugega bloka NEK Krško ter možnosti, da Slovenija sprejme zapornike iz Guantanama - v zameno za polurno srečanje z predsednikom ZDA Barackom Obamo. Ob tako nesamostojni drži ameriški diplomaciji seveda ne smemo zameriti, če svojega slovenskega vazala, ki tiho in ponižno izpolnjuje vsako željo gospodarjev, njihova administracija včasih pač pozabi obvestiti o kakšni svoji pomembni odločitvi.

To je stanje, ki si ga je slovenska diplomacija utemeljeno prislužila z lastnim delovanjem. Obveščanje v naprej, po diplomatskih kanalih, ali pa medijsko obveščanje - le kakšna je pravzaprav razlika, če je učinek obveščanja vedno isti, torej strinjanje z gospodarjem. Težava je samo v tem, ker se v primeru medijskega obveščanja nesamostojna drža države pač tako zelo jasno vidi. To, kar politike na oblasti res moti, ni dejstvo, da niso samostojni in da jih druge države ne vidijo kot takšne, pač pa nevarnost, da njihova s precejšnjo težavo prikrita nesamostojna drža javnosti ne bi bila preveč vidna. In okoli tega se je pravzaprav vrtel ves medijski pomp glede slovenske uvrstitve na novi seznam koalicije voljnih.

Paternalistični odnos ZDA se je po nepotrebnem, kakor preblisk neprijetne golote, ki se je razkrila sredi tančic suhoparnega in lažnivega zunanjepolitičnega leporečja na svetovnem mednarodnem prizorišču, pokazal v vsem svojem neprijetnem sijaju. In tega dejstva ni uspel prikriti niti Pahorjev nespreten poskus zakrivanja diplomatske golote. Izdala ga je ena sama besedica - obvestiti.

 Zadeva ima še dva pomembna nastavka. Ker je prav Borut Pahor v nagovoru generalne skupščine poudaril, da si naša država pri reševanju zapletenih mednarodnih razmer z morebitno uporabo sile "želi mandat Varnostnega sveta", ter pozival celo k posodobitvi Ustanovne listine OZN zaradi vse bolj spodkopanega mednarodnega miru, opisano neprostovoljno slovensko sodelovanje v koaliciji, ki jo vodijo ZDA proti Islamski državi, ni tako nedolžno, kot se zdi na prvi pogled. Takšno delovanje namreč znova predstavlja ukrepanje izven in celo proti načelom, ki so zapisana v sami Ustanovni listini OZN in to celo v situaciji, ko med številnimi državami sveta in tudi članicami VS OZN obstaja široka paleta zelo podobnih stališč o nevarnosti, ki jo predstavlja širjenje Islamske države. Prav zato tokrat sploh ni bilo nobenih resnih ovir, da proti ISIS-u nastopi prava mednarodna koalicija z mandatom OZN.

Toda ker ZDA vodijo svojo politiko na Bližnjem vzhodu (in drugje) in se o sodelovanju iz povsem prestižnih razlogov ohranjanja statusa "prve med enakimi" nočejo dogovarjati s Kitajsko in Rusijo (pa tudi s Sirijo in Iranom), ZDA svoje koalicije še naprej ustvarjajo same. S tem pa ZDA same odločajo tudi o vojni in miru v svetu in vplivajo na podobne poteze drugih velikih sil. Sodelovanje v takšnih ad hoc koalicijah - ki se seveda zmeraj zahteva zaradi neke velike nuje - zato samo navidezno ohranja mednarodni red, istočasno pa ta mednarodni red tudi spodkopava, saj povzroča ustvarjanje nasprotnih zavezništev in koalicij. Rusko-kitajska SCO je samo zametek in začetek takšnega nasprotnega delovanja.

Drugi ugovor zoper sedanjo politiko ZDA v Iraku in Siriji je povezan s samimi vzroki sedanje krize. Povsem očitno je, da danes ZDA z zavezniki napadajo točno tiste sile, ki so jih zahodni (in tudi nekateri slovenski) mediji še pred letom dni razglašale za zaveznike in skupine borcev za svobodo. Še več, danes napadajo tiste, s pomočjo katerih so želele doseči preobrat v Siriji, tiste, s katerimi so "zmagale" v Libiji. Politika ZDA, ki je povzročila sedanji kaos na Bližnjem vzhodu in ki je v zadnjih desetih letih tako sunkovito spreminjala svoj pristop, zaveznikov že zgolj zaradi svojih katastrofalnih napak v preteklosti zagotovo ne more pripeljati do konca vojne proti terorizmu in umiritve razmer na Bližnjem vzhodu. Za to je potrebna široka mednarodna koalicija.

 Proti Islamski državi se tudi danes, brez vodstva ZDA, borijo številne države, tudi Rusija in Kitajska. ZDA sicer utemeljujejo svoje sedanje posredovanje s surovim ravnanjem pripadnikov Islamske države z vsemi, ki se ne strinjajo z njimi in nesporno dejstvo je, da so postopki pripadnikov Islamske države zločinski ter nevarni, toda proti takšnemu ravnanju se je mogoče boriti tudi drugače in z jasnim mandatom VS OZN. Tudi reforma Ustanovne listine je seveda potrebna, toda če države ne bodo našle skupnega jezika za delovanje celo tam, kjer imajo skupne interese, potem nobeno spreminjanje pravil ne bo pomagalo k svetovnemu redu. Povsem nasprotno, za začetek bi lahko mir okrepili tako, da bi se enkrat za spremembo držali mednarodnih pravil. Kam nas je pripeljalo neprestano delovanje mimo teh pravil v imenu vojne proti terorizmu v zadnjih skoraj dveh desetletjih, pa je lepo razvidno: včasih so bili teroristi omejeni na skupinice fanatikov v odročnih državah, danes pa teroristična gibanja ustanavljajo države, ki se razprostirajo na tisoče kilometrov preko meja držav, ki so jih naši vrli zavezniki, voditelji svobodnega sveta, menda osvobodili.