Absurdistan

Je poslanec hkrati, ko je poslanec, tudi v delovnem razmerju in ima iz tega razmerja vse pravice ter zanj veljajo tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vključno s plačo in letnim dopustom ter regresom za ta dopust? V vsakem primeru mora tudi on podpisati pogodbo o zaposlitvi oz. mora biti izdan adekvaten akt, katerega vsebina je v naprej določena. Glede na poročanje medijev je »naš« poslanec prejel že prvo plačo. Bo prejel tudi regres za letni dopust? Bo tega preživel doma ali v tujini? Bo v tujino odšel v okviru kakšne parlamentarne delegacije in v izvrševanju svoje poslanske funkcije? Je poslanec iz zapora poslanec v celoti ali je le delni poslanec? So volivci volili takega poslanca z omejenimi funkcijami ali so mu podelili mandat brez »zaporniških« omejitev in omejevanj? So bili volivci seznanjeni z morebitnimi omejitvami? So res vedeli, poslanca s kakšnim mandatom volijo? Ali gre zgolj za privilegij »Quod licet Janši (Iovi), non licet bovi«?

Vrsta neodgovorjenih vprašanj. Ali veljajo torej za poslanca, ko opravlja javno funkcijo, glede na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih ista pravila kot za vratarje, rudarje, gradbene delavce, trgovke itd. in ali je za opravljanje dela poslanca, za katero ta prejema plačo, vključujoč zdravstvene in pokojninske prispevke, teče mu torej pokojninska doba, potrebna tudi prisotnost na delovnem mestu. Se lahko poslanec, obsojen na več kot šestmesečno zaporno kazen prosto sprehaja po državi in izven nje, do kam gredo morebitne omejitve, če te zanj sploh veljajo? Ali poseben zakon sploh lahko a priori posebej za poslance, kot posebno privilegirano skupino določi karkoli izven splošnih načel delovnega prava in s tem povezanega delovnega razmerja in splošnih načel izvrševanja zapornih kazni. Prenehanje poslanske funkcije poslancu in delovnega razmerja delavcu, če sta obsojena na zaporno kazen v trajanju več kot šest mesecev, izhaja iz narave stvari same. Iz narave delovnega razmerja in iz narave zaporne kazni. Zapor, iz katerega lahko zapornik ali zaporniki odhajajo in vanj prihajajo, kadar se jim zljubi, ni zapor, je hotel in bivanje v njem je bivanje na račun davkoplačevalcev. Bi to isto, kar naj bi veljalo a priori za poslance, veljalo tudi za sodnike, tožilce itd. Kje se to potem neha? Kaj je presojati enake situacije enako in različne različno v tem primeru? Ker je vsakomur jasno, da to, kar naj bi veljalo za Janšo, ne bi in ne more veljati za vratarje, rudarje, gradbene delavce in snažilke, ki bi bili obsojeni na tovrstno kazen po izboru in pred nastopom delovnega razmerja, ne glede na to, da tu ne gre kot pri poslancih za full time job, prav tako ne za sodnike in tožilce v enaki situaciji in da gre za spoštovanje splošnih načel, ne le moralnih, temveč zakonskih, je to vse skupaj zares parvi Absurdistan, ki pa nekomu ali več njim zelo ustreza in so za to te diskusije za vse njih dobrodošel paravan. Na ta način namreč ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Janša v tem trenutku ni niti zaprt niti svoboden. Ustanoviti je potrebno zgolj še eno komisijo, ki naj razpravlja in da mnenje o tem, kar je vsakemu kmetu jasno. Da namreč biti kmet in biti hkrati v zaporu, ne gre. Razen seveda v Absurdistanu ali na kakšnem gulagu. Smo bliže enemu ali drugemu?

Vsa zadeva pa se je še dodatno zapletla po objavi mnenja te komisije. Ta je sprejela nekakšen kompromisen predlog, ki ne zdrži strokovne kritike. Delovno razmerje obsojenca je za komisijo sekundarne narave. Po odsluženi kazni se ta po njihovem mnenju vanj lahko nemoteno vrne. Vrne se namreč v delovno razmerje in na funkcijo. Gre za suspenz pogodbe o zaposlitvi, ki pa za navadne državljane ne velja. Komisija ne pove, za koga vse še velja. Se bo tudi obsojeni sodnik lahko po odsluženi kazni vrnil na svoje delovno mesto, da se nanj ne more, ko mu to enkrat preneha, vrniti navaden državljan, je več ali manj jasno. Dikcija iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavcu delovno razmerje v primeru več kot šestmesečne zaporne kazni lahko preneha, ne spremeni ničesar. Državo v primeru javnih uslužbencev za razliko od zasebnih delodajalcev veže spoštovanje in upoštevanje smisla posamezne zakonske določbe in v tem primeru nima možnosti izbire, kot jo ima zasebni delodajalec. Povedano z drugimi besedami, država pri opravljanju svoje funkcije ni svobodna, temveč je vezana na izvrševanje javnih pooblastil, med katere vsekakor spada tudi zagotavljanje prisotnosti poslancev na delovnem mestu oz. prisotnosti pri opravljanju funkcije. Pri vsem gre torej za osnovno vprašanja, vprašanje enakosti pred zakonom.