Nemirni mir v Ukrajini

V Centru kulture Španski borci si je mogoče ogledati izbor fotografij Andreja Stenina, znanega ruskega fotoreporterja, ki je v začetku avgusta letos umrl med poročanjem iz vzhodne Ukrajine.

V Centru kulture Španski Borci v Mostah je na ogled razstava fotografij v Ukrajini ubitega fotreporterja Andreja Stenina. Delal je za številne medije, med drugim tudi za Reuters, AFP, RT, RIA Novosti, Kommersant in ITAR-TASS, poročal iz Libije, Sirije, Iraka, vzhodne Ukrajine, Gaze in številnih drugih žarišč. Leta 2010 in 2013 je dobil nagrado "Srebrna kamera". S področja spopadov v Ukrajini je poročal od 15. maja, beležil je slike trpljenja civilnega prebivalstva, spopadov in ujetih vojakov, med prvimi pa je bil tudi na prizorišču sestrelitve potniškega letala MH 17. julija letos. Od 5. avgusta je bil pogrešan in za njegovo usodo se je zavzela Mednarodna zveza novinarjev in Amnesty International. Nato se je po mesecu dni na podlagi analize DNK izkazalo, da je bil Stenin ubit ob obstreljevanju konvoja, ki je zapuščal območje spopadov med uporniki in ukrajinsko vojsko. Več>>

Neposredno pred smrtjo je bil deležen nekaterih neutemeljenih obtožb. Potem ko je 31. julija slikal zajetega ukrajinskega vojaka, pripadnika padalskih enot Andreja Panasjuka, ki je bil ranjen v hrbet in nogo zaradi aktiviranja mine, so ga visoki predstavniki ukrajinske vojske obtožili vpletenosti v "mučenje in umore ukrajinskih vojakov". Ta slika je bila ena od zadnjih, ki jih je posnel. Vendar se je pozneje izkazalo, da je bila zgodba o Steninovem "mučenju" ukrajinskih vojakov izmišljena. Ranjeni Panasjuk je bil zamenjan za upornike, novinarji iz Moskve pa so ga našli v ukrajinski bolnišnici. Prosili so ga, naj materi ubitega Stenina sporoči, kaj se je res dogajalo med njim in Steninom. »Želim vam povedati glede vašega sina. Čeprav se komaj spominjam trenutka, ko sem bil ranjen, vam lahko povem, da se me vaš sin ni dotaknil, opravljal je samo svoje delo fotoreporterja. Žal mi je, da se je vse izteklo tako, kot se je. Prepričan sem, da bo nekega dne mir,« je v svojem sporočilu materi Andreja Stenina zapisal ukrajinski vojak.

Da je Stenin sočustvoval s tistimi, ki jih je slikal, in da se je držal visokih moralnih načel, govorijo tudi nekateri njegovi zapisi iz dnevnika, ki ga je vodil. Tako se je na primer spominjal italijanskega novinarja, ubitega v Ukrajini, ki ga je spoznal že v Libiji. »Italijanski fotograf, ki je bil včeraj ubit. Srečal sem ga enkrat v Libiji. To sem napisal pred tremi leti: "Dva fotografa se prebijata po hribu, da bi posnela strojničarje, ki sedijo v jamah na vrhu hriba. In sploh ne streljata, saj se nahajata pod ognjem tanka. "To ni moja vojna", mi je dejal Italijan. "Kaj za vraga sploh delam tu." Jaz sem mu odvrnil s šalo in on se je šalil nazaj. Tega dne sem se poskusil smejati bolj, saj sem bil čisto zmešan od strahu. Potem smo tekli. In se vrnili. In znova tekli. Uporniki so delali podobno. Vojna je bila izčrpljujoča. Dolgo časa sem gledal sonce, kako se je premikalo čez horizont. Ponoči nisem mogel fotografirati in to mi je dajalo pravico, da zbežim vstran, enkrat in za vselej.«

Stenin je imel veliko zadržkov tudi do fotografov, ki so pri slikanju zasledovali različne "ideje". Raje je imel profesionalce. »Najbolj ozaveščeni so zagotovo najbolj sposobni izdaje. Ti fotonovinarji pa, ki se počutijo, kakor da bi bili najeti vojaki, so dovolj zanesljivi, kajti dotaknili so se zemlje, vedo, kakšne so stvari, nimajo gnilih iluzij in vedo, da smo vsi iz mesa. Ideologije pa so zares nevarne. So v oblakih in cenijo človeško življenje manj kakor Grand Prix fotografskega tekmovanja,« je v svoj dnevnik zapisal Stenin.

Na živce pa mu je včasih šel tudi njegov lasten poklic. »Vse bolj sem prepričan, da bi bilo vojno potrebno snemati s kamero. Izgubim pol zgodbe samo zato, ker menjavam objektive. In kaj je z zvokom granate, ki pada blizu? In tek brez sape v neprebojnih jopičih - vse to sploh ni fotogenično, vendar za to porabim 90 odstotkov časa,« je dnevniku zaupal Andrej Stenin. Njegove fotografije si je sedaj v okviru razstave "Nemirni mir - Tragedija vzhodne Ukrajine" mogoče ogledati tudi v Centru kulture Španski borci.

Pred odprtjem razstave sta o razmerah v Ukrajini spregovorila tudi Olga in Roman Trofimov, prebivalca Mariupola, strateško pomembnega mesta na jugovzhodu Ukrajine, ki se nahaja na prelomnici med sprtima stranema. V Slovenijo sta pripotovala iz Češke. Olga Trofimov je opisala težke razmere za življenje v Ukrajini ter na stalno nevarnost racij, s pomočjo katerih ukrajinska vojska prisilno novači nove in nove vojake. Najbolj jo je prizadelo dejstvo, da na zahodu Ukrajine o dogajanju na vzhodu Ukrajine sodijo na podlagi napačnega medijskega poročanja. Sama je opisala, kako je bil trenutek, ko so ljudje osupli komentirali padec letala in navdušeno ploskali, ko se je pilotu uspelo rešiti, na ukrajinski televiziji zmontiran tako, da je bilo videti, kakor da se ljudje v vzhodni Ukrajini veselijo smrti pilota. Roman Trofimov pa je pred odprtjem razstave pojasnjeval, kako globoko so se delitve zarezale v skoraj vse družine v Ukrajini in o tem prebral tudi posebno pesem, ki govori o bratomoru. »Moj brat, ki je ostal v Kijevu, me ne podpira. Pravi, da je nacionalist oziroma patriot. Mislim, da je med obema pojmoma velika razlika. Vendar bom sam zagotovo našel moč, da mu znova ponudim roko, da mu oprostim. Spore bi morali reševati z besedami, ne pa z orožjem,« je ob odprtju razstave dejal Roman Trofimov.