Priznanje Palestine: bomo znova zamudniki?

Slovenska diplomacija ima lepo priložnost, da popravi svoje številne sramotne postopke v zvezi s Palestino in entiteto, ki je Slovenijo leta 1992 med prvimi priznala kot državo - prizna kot državo.

Britanski parlament je v zgodovinskem glasovanju, ki se je izteklo precej drugače, kot so to predvidevali celo nekateri dobro obveščeni analitiki, z 274 glasovi za in 12 proti odločil, da britanski vladi predlaga, da prizna Palestino kot državo. Ta odločitev je tudi v skladu z načrtom reševanja izraelsko-palestinskega spora s pomočjo nastanka in mednarodnega priznanja dveh držav. Pri tem pa Velika Britanija Izrael, ki je nastal na ozemlju njene nekdanje kolonije, že od njegovega nastanka priznava kot državo. Kljub temu pa Velika Britanija vse doslej Palestine ni priznavala za državo. Podobno ravna večina članic EU. Več>>

Novi švedski premier, socialdemokrat Stefan Löfven, je bil prvi predsednik kakšne večje evropske vlade, ki se je odločila spremeniti to stanje. Napovedal je, da bo njegova država priznala Palestino. Palestino je do zdaj sicer priznalo že 134 držav, med njimi tudi sedem članic EU, leta 2012 pa jo ji je pogojni državljanski status podelila tudi Generalna skupščina Združenih narodov, ki je tej državi podelila status opazovalke – nečlanice. Ker so članice GS OZN lahko samo države, bi seveda šele polnopravno članstvo Palestine v OZN pomenilo tudi "kolektivno priznanje" Palestine kot države - toda za to bi takšen predlog morale podpreti tudi vse stalne članice VS OZN. Vendar pa ZDA sprejem Palestine v OZN še zmeraj preprečujejo s svojim vetom. Od Izraela in Palestine zahtevajo rešitev vseh medsebojnih odprtih vprašanj s "pogajanji", dejansko pa čakajo na to, da bi Palestinci popustili pred zahtevami Izraela in Izraelu prepustili večji del okupiranega ozemlja. In medtem ko čas mineva, Palestinci živijo iz dneva v dan v večjem pomanjkanju, prepuščeni na milost in nemilost svojim sosedom in okupatorjem.

Zelo nenavadno je, da to politiko podpira tudi Slovenija. Slovenija Palestine doslej ni priznala, čeprav je ta Slovenijo priznala takoj po osamosvojitvi. Bila je ena izmed prvih, to je storila maja 1992. Tudi drugače Slovenija rada priznava nove države, celo tam, kjer je to za del mednarodne skupnosti precej bolj sporno kot v primeru Palestine. Leta 2008 je na primer nekdanji slovenski evropski poslanec Jelko Kacin v Evropskem parlamentu dejal, da "bosta v času slovenskega predsedovanja EU nastali dve novi državi, Kosovo in Palestina" ter slovenske politike obtožil, da nimajo hrabrosti povedati javnosti, da bo na Balkanu kmalu nastala nova država. Pa vendar nato s priznanjem Kosova, ki je samostojnost enostransko razglasilo na delu druge države, Slovenija ni imela nikakršnih težav. Povsem drugače pa je bilo v primeru Palestine. Ustanovitev in priznanje Palestine zahteva več resolucij VS OZN in GS OZN, pa tudi meje države so določene v mednarodnih dokumentih in ne bi smele biti sporne.

Slovenija je leta 2011 sicer glasovala za članstvo Palestine v UNESCU in "dvignila" diplomatsko raven nekaterih svojih predstavništev in akreditacije vodij misije, ob glasovanju o statusu opazovalke v GS OZN pa so se slovenski diplomati preprosto vzdržali. Zunanji minister Karl Erjavec se je tedaj izgovarjal, da za sklep vlade "ni vedel."

Sprejem resolucije, ki je status palestinske misije iz »entitete« spremenila v »opazovalno misijo države nečlanice« je bil po besedah Rijada Mansurja, predstavnika Palestine v OZN »zgodovinski trenutek v borbi palestinskega naroda in v zgodovini OZN.« Glasovanje je bilo predvideno na 65 – letnico resolucije, s katero je GS OZN ukinila britanski mandat nad Palestino in uzakonila delitev Palestine na dve državi, Izrael in Palestino. Kljub temu se je Slovenija pri glasovanju - vzdržala, kljub temu, da je bila tudi slovenska država razglašena na podlagi pravice do samoodločbe narodov. Če je bila Slovenija s priznanji novih držav širokogrudna celo v primeru narodov, ki so se ob svoji nacionalni državi borili za še eno državo, je bilo zato še toliko bolj mogoče pričakovati, da bo slovenska diplomacija palestinskemu narodu, ki nima nikakršne "rezervne domovine" priznala pravico do lastne države. Vendar se to, kljub trditvam da je slovenska država "suverena" in "samostojna" ni zgodilo. Pri tem so za nov status v GS OZN glasovale celo mnoge druge evropske države, npr. Francija, Španija, Danska, Norveška in Švica.

Na koncu je Generalna skupščina OZN z veliko večino - 138 glasov, izglasovala, da se Palestini prizna »status države opazovalke« in nečlanice OZN. Le 9 držav je glasovalo proti, 41 pa se jih je vzdržalo. Med njimi se je sramotno vzdržala tudi Slovenija, ki je še kot del Jugoslavije vztrajno podpirala pravico Palestincev do samoodločbe in je bila ob tem glasovanju že več kot 20 let formalno »samostojna«. S tem je država tudi na mednarodnem prizorišču znova dokazala, da njena zunanja politika slepo sledi predvsem ameriški geopolitični usmeritvi. Popolnoma drugače so ravnale druge države, ki so ostale dosledne pri svoji politiki in so podprle palestinsko zahtevo. To so v Evropi storile Švica, Avstrija, Belgija, Danska, Ciper, Grčija, Finska, Francija, Italija, Malta, Irska, Portugalska, Luksemburg, Španija in Švedska. Predstavnik Danske je na primer dejal, da je njihova delegacija že pred 65 leti glasovala za nastanek dveh držav in da s svojim glasovanjem za resolucijo potrjuje rešitev spora z nastankom dveh držav. Predstavnik Avstrije je izrazil »polno podporo« svoje države resoluciji zaradi »zaupanja v resne napore palestinskih voditeljev, da bi zgradili učinkovito, neodvisno državo.« Norveški predstavnik je poudaril, da imajo Palestinci »pravico do samoodločbe«, srbski predstavnik pa je dejal, da sta »Srbija in pred tem Jugoslavija izražali neomajno podporo do palestinskega boja za neodvisnost, ki je utemeljena »na lastnem občutku pravičnosti« ter da ima Srbija ob tem tudi »dobre in prijateljske odnose z Izraelom.«

Med razvitimi državami izven Evrope sta »za« novi palestinski status države opazovalke glasovali Nova Zelandija in Japonska. Tudi ti dve državi sta dokazali, da je mogoče ostati zaveznik ZDA ob številnih mednarodnih vprašanjih, kljub temu pa pri nekaterih pomembnih vprašanjih - na primer ob palestinskem vprašanju - ohraniti samostojno držo. Za Slovenijo je bilo še posebej sramotno dejstvo, da je bila v »manjšini« celo znotraj EU, kjer je 14 držav podprlo predlog novega statusa Palestine v GS OZN, ob 12 vzdržanih in samo eni (Češki), ki je bila proti. Zelo opazno je bilo tudi, da je za novi palestinski status med državami nekdanje Jugoslavije glasovala samo Srbija. Večina komentatorjev je ob koncu glasovanja sklenila, da je bilo glasovanje v OZN »uničujoč poraz« za ZDA in Izrael.

Slovenska diplomacija ima zato lepo priložnost, da ob napovedanih priznanjih s strani Velike Britanije in Švedske popravi svojo servilno držo. Tega seveda ne bo mogoče storiti brez podpore Državnega zbora. V trenutku, ko so ugledne evropske države pričele Slovenijo pri palestinskem vprašanju prehitevati po desni, bi bilo več kot prav - še posebej zaradi trpljenja, ki so ga ob zadnjih napadih julija in avgusta v Gazi znova doživeli Palestinci - da slovenska politika v svojih hlačah končno najde pogum in zaradi vseh sramotnih spodrsljajev v preteklosti sprejme sklep o priznanju Palestine kot države. Le tako bi lahko država dokazala, da njene samostojnosti ne omejujeta sicer tradicionalno-servilen odnos do ZDA in njeni številni orožarski posli z Izraelom.