Prepričanje v nemoč je eden glavnih sodobnih problemov

Šest let po izbruhu gospodarske krize temeljni gospodarski problemi niso rešeni, priča smo samo njihovi ublažitvi. Ni videti, da bi gospodarstvo začelo rasti, da bi se začela zmanjševati revščina, da bi države zmogle stabilizirati svoje javne finance. To ni zima brez božiča, ampak zima, ki ji ni videti konca. To uničuje naše zaupanje, da se zmoremo ogniti nevarnosti, blažiti tveganja in nadzirati spremenljive razmere. Več>>

Paul Mason v Guardianu piše, da se to najbolje kaže v splošnem odnosu ljudi do vojn in katastrof. Urednik programa Today (Danes) na britanski televizijski postaji BBC je letos priznal, da imajo težave obdržati gledalce ob predvajanju samih slabih novic iz Sirije, Libije, Gaze, o Islamski državi. Ljudje se teh novic izogibajo zaradi občutka nemoči, ne zato, ker ne morejo gledati grozot, ki se tam dogajajo.

Logično je, da se posameznik počuti nemočnega, če gleda, kako nemočni so najbolje izobraženi in informirani ljudje iz njihove generacije, kot so politiki in diplomati, ko se ruši globalni red. Toda za ekonomiste je to nekaj, kar se ponavlja. V gospodarstvu velja, da obstajajo močne sile, ki jih ni mogoče nadzorovati. Kot je trgovec pri propadli ameriški velebanki Lehman Brother tik pred njenim bankrotom dejal svoji novi stranki: »Ostani tukaj, skloni glavo, ne naredi nič izrednega in v 20 letih boš imel tako kot jaz Lamborghinija.«

Toda v pokvarjenem sistemu pravila ne veljajo več: lahko sklonijo glavo, ne naredijo nič izjemnega, pa so kljub temu prisiljeni zapustiti svoje delovno mesto samo s kartonsko škatlo. Manjšine pa pokvarjeni sistemi očitno obdarijo z izjemno močjo.

Takšni ljudje ustanavljajo podjetja in jih zaprejo veliko prej, kot to zahtevajo razmere v njihovih poslovnih knjigah. Nastal je nov mednarodni razred goljufivih podjetnikov, ki vodijo otoške nočne klube, ponujajo brezplačne pornografske strani, avtopralnice, za katere prej nismo vedeli, da jih potrebujemo, ustanavljajo finančne družbe, za katere ni ustreznih poimenovanj.

Ti ljudje so zaradi krize videti nekaj normalnega, navadni ljudje pa zaradi njih lahko dobijo občutek, da ne morejo nič, so paralizirani. S paralizo pa pride paranoja. Za paraliziranega posameznika nič ni res, vse so si izmislile sile nad njim. Človek se tako sprijazni z gospodarstvom, ki je na tleh, s tem, da bogati postajajo vedno bogatejši, da se vse vojne končajo neuspešno, porazno ali nepravično. In ljudje se sprijaznijo s tem, da jih bodo vsi politični heroji prevarali, ne glede na to, kako so plemeniti.

V 30. letih prejšnjega stoletja so pokvarjeni sistem popravljali na nevaren način: z nacionalizmom, fašizmom, državljansko vojno. Od borznega zloma leta 1929 do vzpona Hitlerja so minila le štiri leta. Sedanja kriza traja več časa in čeprav je manj huda, je njen vpliv na ljudi lahko enako uničevalen.

Obnova gospodarstva, zajezitev ebole in ureditev razmer na Bližnjem vzhodu so naloge, ki so prevelike, da bi jih lahko opravili posamezniki. Toda boj proti fatalizmu se začne v demokratični republiki človeških možganov, opozarja Paul Mason, ki šest let po izbruhu krize srečuje ljudi, ki verjamejo, da je kriza nekaj normalnega in da so nemočni. Prepričani so, da ima mnogo slabih ljudi v rokah moč za ukrepanje, velika večina dostojnih ljudi pa ne. Tako vrnitev moči za ukrepanje lahko postane bolj pomembno kot to, kaj ljudje s to močjo počnejo.

Na stotine ljudi je recimo zdaj v Zahodni Afriki, kjer prostovoljno tvegajo življenje, da bi pomagali zajeziti ebolo. Sistem v tem primeru deluje. V gospodarstvu pa sistem ostaja šibek, ker ni »posebne zdravstvene skupine« za svetovno gospodarstvo, ni gverilcev. So samo politiki, centralni bankirji, menedžerji podjetij, delavci in potrošniki. Mnogi med njimi so v krempljih fatalizma. Tako danes niso nagli padci in dvigi tečajev na borzah ena najbolj nevarnih stvari, ampak je to prepričanje množice, da je nemočna. Zelo malo je precedenčnih primerov, da bi nam lahko pomagali razumeti dolgoročne posledice tega problema.