MLADINA Trgovina

Ubijalske aplikacije

Zakaj Evropi počnejo to, kar je sama nekoč počela Afriki

Najprej je izbruhnila Islamska država. Potem pa še ebola. In ker živimo v času, ko je vse povezano z vsem, ko je zastraševanje dobro za medijske in politične ratinge in ko ima konspirologija dolge noge, lahko med njima – med virusom in teroristično organizacijo – hitro najdete kopico stičnih točk.

Za začetek, oba sta na Zahodu povzročila strašno paniko, histerijo, paranojo. (Nismo pripravljeni!) Dalje, oba veljata za fatalna, pogubna, smrtonosna. (V resnici ne bolj kot malarija, tuberkuloza, aids, rak, pljučnica, alkohol in prometne nesreče.) Dalje, zaradi obeh se je iz Zahoda izvil apokaliptični krik: Nihče ni več varen – vsi bomo umrli! (Ne, brez panike, za ebolo ne umre vsak, ki se okuži, ampak le vsak drugi, ki se okuži.) Dalje, oba sta viralna in nalezljiva. (Hej, glejte vse tiste zahodnjake, ki jih je okužil islamistični, džihadistični »virus«!) Dalje, oba veljata za neozdravljiva, nezajezljiva in neizkorenljiva. (Ne, terorja ne moreš zajeziti! Vojna proti terorju bo večna!) Dalje, oba se prenašata prek vsega – zraka, vode, dotika in hrane. (Virus ebole že ne.) Dalje, oba izkoriščata sodobna transportna sredstva. (Džihadisti in oboleli za ebolo k »nam« prihajajo z letali! Odpovejmo vsa potovanja! Zaprimo meje! Noben Afričan ne sme več v Ameriko, vreščijo v Ameriki, kjer so – vsaj desničarji, kronično slabi poznavalci geografije – očitno prepričani, da Afriko sestavljajo le tri države, Sierra Leone, Gvineja in Liberija.) Dalje, oba sta za sabo potegnila alarmistične pozive k preventivni »karantenizaciji« vseh, ki kažejo znake okužbe. (Okrepiti moramo državo nacionalne varnosti!) Dalje, oba sta kar naenkrat izbruhnila, padla z neba – nenapovedano in nepredvideno. (Ne, Obama in Zahod nista imela pojma, kaj se pripravlja.) In končno, oba so mediji in politiki napihnili v pošasti, pri tem pa so napihnili tudi vse stare in nove predsodke in trače.

Mislite, da ni nič na tej povezavi med ebolo in Islamsko državo? Potem ste zamudili oddajo Legal View, ki jo na TV-mreži CNN vodi Ashleigh Banfield, specialistka za pravna vprašanja. Ebolo je razglasila za biološko verzijo Islamske države. »Ebola: ISIS of biological agents?« Tako se je glasil tudi headline oddaje. Banfieldova je s tem resda le prikimala Alexandru Garzi, enemu izmed nekdanjih šefov na ministrstvu za domovinsko varnost, ki je to pompozno frazo – »Ebola je ISIS biološkega orožja« – lansiral v New York Timesu, toda tudi sama je obenem navrgla zelo izvirno tezo: »Zdaj mora Islamska država na območja okužbe z ebolo le še poslati nekaj svojih samomorilskih morilcev in jih potem spraviti na kako množično transportno sredstvo, pač tja, kjer morajo biti, če hočejo z okužbo povzročiti čim večjo škodo.«

Ime česa je ebola? Kaj skriva vsa ta histerija? Kaj je resnica te panike? Kaj je podton te paranoje? Zakaj je ebola tako strašna motnja? Ker ubija ljudi? Ne – ker ubija posel!

Razumete: islamisti bodo šli v Liberijo in se namerno okužili z ebolo, da bi lahko z njo okužili ves Zahod. Ni kaj, Islamska država je ebola. A po drugi strani: če ima lahko korporacija po novem – vsaj tako pravijo prostotrgovinski sporazumi, ki jih Zahod (Amerika) vsiljuje Vzhodu (Evropska unija) – enak pravni status kot država, potem ima lahko tudi ebola enak pravni status kot Islamska država.

Vojna svetov

Ebola je res pritegnila pozornost. Kot Islamska država. Toda: kaj je hujše – ebola ali Islamska država? Oboje je hujše. Zakaj? Na to vprašanje najlažje odgovorimo, če odgovorimo na vprašanje: zakaj je ebola sploh povzročila tako paniko, tako histerijo, tako paranojo? Ime česa je ebola? Kaj skriva vsa ta histerija? Kaj je resnica te panike? Kaj je podton te paranoje? Zakaj je ebola tako strašna motnja? Ker ubija ljudi? Ne – ker ubija posel!

Točno: ebola v Afriki ustavlja kapitalizem. Ovira kapital, trgovanje, poslovanje, kšeft, biznis. Ali natančneje: ebola je pogubna in srhljiva in strašljiva in pošastna, ker ovira izkoriščanje afriških naravnih bogastev. Ko izbruhne epidemija smrtonosne bolezni, se pač vsi prestrašijo in razbežijo. Vse obmiruje. Nihče si ne upa več blizu. S transportom (vlaki, tovornjaki, letali, tankerji ipd.), s katerim potujejo nafta, diamanti in minerali, potuje tudi ebola. Trg prevzame virus. Namesto kapitala se plemeniti ebola.

Britanski zgodovinar Niall Ferguson v knjigi Civilizacija (Kako so vrednote Zahoda osvojile svet), ki je zdaj – v prevodu Sandija Kodriča – izšla tudi pri nas, popisuje, kako so se zahodni imperiji v 19. in 20. stoletju trudili, da bi v Afriki izkoreninili »afriške edinstvene, življenjsko nevarne bolezni«, te velike zmage medicine pa »niso koristile samo imperialistom, ampak tudi njihovim kolonialnim podložnikom«. Če so hoteli zahodni imperiji – od francoskega in britanskega do nemškega in portugalskega – kolonizirati Afriko in učinkovito pleniti njena naravna bogastva, so morali poskrbeti, da bodo afriške dežele varne za koloniste in kapital, navsezadnje, zaradi vseh tistih smrtonosnih bolezni so bila za Evropejce velika območja podsaharske Afrike tako rekoč nenaseljiva.

»Tropske bolezni so v francoski kolonialni službi pobrale velik davek: od leta 1887 do leta 1912 je od skupaj 948 v kolonijah umrlo 135 uslužbencev (14 odstotkov). Upokojeni kolonialni uradniki so umirali povprečno 17 let prej kot njihovi kolegi, ki so služili v domovini. Še leta 1929 je bila skoraj tretjina od 16.000 Evropejcev, ki so živeli v zahodni Afriki, hospitalizirana povprečno 14 dni letno.« Ne da je bilo kaj bolje v britanskih delih Afrike. »Umrljivost med britanskimi vojaki v Sierri Leoneju je bila najvišja v celotnem britanskem imperiju, tridesetkrat večja kot med vojaki, ki so ostali v domovini.« In lahko si mislite, kaj je to pomenilo: »Če bi umrljivost ostala tako visoka, bi se evropska kolonizacija Afrike zagotovo končala.«

Rumena mrzlica v Senegalu, malarija v Gvineji, gobavost v Slonokoščeni obali. »Treba je bilo najti način, kako ukrotiti te bolezni.« Kot je rekel sir Robert William Boyce: »Komar ali človek.« Ali bolezen ali kapital. Raziskovalci so si začeli laboratorije postavljati v najzakotnejših afriških kolonijah: nemški bakteriolog Robert Koch je v Aleksandriji odkril bakterijo, ki prenaša kolero, italijanski znanstvenik Aldo Castellani je v Ugandi odkril pražival, ki prenaša spalno bolezen, francoski znanstveniki so v Dakarju izolirali virus rumene mrzlice ter izumili cepivo in tako dalje. Afrika je postala »velikanski laboratorij zahodne medicine«, brez katerega Evropejci v Afriki ne bi obstali. »Čim več zdravil je bilo iznajdenih, tem dlje so se lahko širili evropski imperiji.«

Če so hoteli kolonisti širiti imperij in izkoriščati afriška naravna bogastva, so se morali zaščititi pred tropskimi boleznimi. Če pa so se hoteli zaščititi pred tropskimi boleznimi, so morali pred tropskimi boleznimi zaščititi same domačine, Afričane, prek katerih so se te bolezni prenašale nanje ter s tem ustavljale in ogrožale investicije. Da bi rešili sebe in svoje investicije, so morali rešiti Afričane, potemtakem ljudi, za katere jim je bilo povsem vseeno in ki so jih prej in kasneje sami pobili bistveno več, kot so jih pobile tropske bolezni (Nemci so prva koncentracijska taborišča postavili v Namibiji, najzloglasnejše pa je bilo na otoku Shark, kjer je bila stopnja smrtnosti 80-odstotna).

Britanski zgodovinar Niall Ferguson v knjigi Civilizacija popisuje, kako so se zahodni imperiji v 19. in 20. stoletju trudili, da bi v Afriki izkoreninili edinstvene afriške življenjsko nevarne bolezni.

Ja, imperije – ves tisti vsemogočni zahodni kapital – so smrtno ogrožale take malenkosti, kot so virusi. Dobro veste, kaj se zgodi v Wellsovi Vojni svetov, ki jo je nazadnje ekraniziral Steven Spielberg: vsemogočne zunajzemeljske titane – hja, imperialistične zavojevalce – nazadnje pogubijo mikrobi, »najmanjše reči, ki jih je Bog postavil na Zemljo«. Jasno, britanski pisatelj H. G. Wells je Vojno svetov objavil leta 1897, prav v času, ko je skušala medicina zahodni kapital zaščititi pred afriškimi mikrobi, še toliko bolj, ker so zahodni kolonisti Afriko prepredli z železnicami, ki naj bi pripomogle k učinkovitejšemu trgovanju, delovanju trga in izkoriščanju naravnih bogastev, toda »brez izboljšav v javnem zdravju bi pripomogle le k razširjanju bolezni in večale možnost epidemij«.

Tropske bolezni so bile teror – vir panike, histerije in paranoje. In kar je pomenljivo: kolonisti so vojno proti afriškim boleznim peljali tako, kot Zahod danes na Bližnjem vzhodu pelje vojno proti terorju. Kako peljejo vojno proti terorju, vemo: najprej strmoglavijo in razbijejo lokalne oblastne strukture, potem pa skušajo domačinom vsiliti demokracijo, ki naj bi jih sekularizirala ter ločila od islamizma, s čimer naj bi trgu – in izkoriščanju naravnih bogastev – zagotovili učinkovito delovanje. V Afriki so prav tako najprej strmoglavili in razbili domorodske oblastne strukture, potem pa so skušali domačine ločiti od praznoverja, od vere v uroke, zdravilce, zeliščarje, šamane in vrače, ki so pri zdravljenju tropskih bolezni izjemno neučinkoviti in kontraproduktivni. Če so hoteli, da trg, trgovina, posel in izkoriščanje naravnih bogastev učinkovito delujejo, so morali vrače prepovedati, kar so francoske kolonialne oblasti leta 1897 tudi storile. Še več: vpeljale so celo brezplačno zdravstveno službo za domorodsko prebivalstvo – tega ni bilo niti v Franciji!

Ironija je popolna: Afričane so imeli za pripadnike »nižjih«, »podrejenih« ras, za manjvredna bitja, toda če so hoteli rešiti svoje investicije, izkoriščati naravna bogastva in večati dobiček, so jim morali dati brezplačno zdravstvo. Širom po Afriki so brezplačno razdeljevali kinin, sistematično uničevali močvirska gojišča komarjev, uvajali obvezno cepljenje, ustanavljali zdravstvene postaje in medicinske inštitute za tropske bolezni ter v iskanju zdravil za smrtonosne bolezni tvegali življenje. Kapital potrebuje varno, ugodno poslovno okolje – in varno, zdravo delovno silo. A to še ni bilo vse: da bi se zaščitili pred boleznimi in da ne bi okužili trga, so začeli prakticirati rasno segregacijo, češ da Afričani prenašajo nalezljive bolezni. Medicina ni priporočala le zdravil, ampak tudi segregacijo, rasizem, ki je zahodnjake varoval pred kužnimi, viralnimi Afričani. Kinin je prišel v paketu z rasizmom. Medicinski laboratorij je prišel v paketu z laboratorijem rasne teorije in evgenike. V kininu je bilo toliko humanizma in humanitarnosti kot v rasizmu. Oba sta bila le poslovni potezi, s katerima je skušal Zahod zagotoviti nemoteno delovanje trga in izkoriščanje naravnih bogastev.

In Bog je ustvaril kapitalizem

A da ne bo kakega nesporazuma: Niall Ferguson je slavilec kapitalizma. In Zahoda. Kar pa je itak ista stvar: kapitalizem = Zahod. Kapitalizem je največja vrednota Zahoda. Ja, res je, priznava Ferguson, kapitalizem ima tudi nekatere slabe plati, toda v glavnem je dober. Recimo: kapitalizem resda izkorišča ljudi, toda proizvaja le tisto, kar je ljudem res všeč. Ali pa: kapitalizem resda povečuje neenakost, toda vsi lahko hodijo v džinsu. Ali pa: kapitalizem je resda izkoriščal naravna bogastva tretjega sveta, toda tretjemu svetu je zgradil ceste in železnice. Ferguson nam skuša reči: kapitalizem je ločljiv od svojih slabih plati. Kar je seveda naivno: kapitalizem je neločljiv od svojih slabih plati. Kapitalizma brez njegovih slabih plati sploh ne bi bilo. Slabe plati so motor in srce kapitalizma. Kapitalizem – to so njegove slabe plati. Ne za Fergusona: Zahod je v Afriko prišel z dobrim namenom (civiliziranje, trgovanje ipd.), toda Afrika – »negostoljubni teren in odpor domačinov« – je iz Evropejcev potegnila najslabše. Ergo: Afrika je bila ta, ki je iz Evropejcev delala divjake. Kar seveda ni res: kapitalizem je bil ta, ki je iz Evropejcev v Afriki potegnil najslabše. Slabe plati kapitalizma so jih na povsem dereguliranem in privatiziranem afriškem trgu prelevile v divjake.

Ferguson se sprašuje: kako to, da si je Zahod podredil ves preostali svet? Zakaj je 500 let prevladoval Zahod? Zakaj je bil tako bogat, vpliven in močan? Zakaj je prgišče zahodnih imperijev nadzorovalo skoraj tri petine vsega ozemlja in prebivalstva ter več kot tri četrtine svetovnega ekonomskega proizvoda? »Nedvomno gre za nekaj več kot za lepoto Sikstinske kapele.«

Ferguson se sprašuje: kako to, da si je Zahod podredil ves preostali svet? Zakaj je 500 let prevladoval Zahod? Zakaj je bil tako bogat, vpliven in močan?

Ferguson pravi, da je za 500-letno prevlado in premoč Zahoda poskrbelo šest »ubijalskih aplikacij«: prvič, konkurenca (trgovska vnema, iskanje priložnosti, osvajanje, ne spoštovanje), drugič, znanost (inovativnost, tehnologija, svobodno mišljenje), tretjič, lastnina (vladavina prava kot sredstvo za varovanje zasebne lastnine, predstavniška ustavna oblast, demokracija), četrtič, medicina (ja, podaljšanje življenjske dobe), petič, potrošniška družba (vsi smo džins), in šestič, delovna etika, ali bolje rečeno, »moralni okvir in način delovanja, ki izvira iz protestantskega krščanstva in ki povezuje potencialno nestabilno družbo, ustvarjeno z aplikacijami od 1 do 5«.

Ključ do premoči Zahoda in kapitalizma je bila očitno prav šesta »ubijalska aplikacija« – Bog. Bog pa ni imel le zelo pomembne vloge pri vzponu kapitalizma, ampak ga je tako rekoč ustvaril. Ferguson se tu sklicuje na slovito knjigo Protestantska etika in duh kapitalizma, v kateri je Max Weber pred dobrimi stotimi leti za izvor kapitalizma postavil protestantsko etiko, ki vernika sili k marljivemu delu, neutrudni podjetnosti in asketskemu varčevanju, potemtakem h kopičenju kapitala, pri čemer je »težnja po dobičku neposredni izraz Božje volje«. Kristjan, ki ga protestantska askeza odvrača od neoviranega uživanja v imetju, od porabe, je »idealni tip kapitalista«, saj »od svojega bogastva nima nič drugega kot iracionalni občutek, da je svoje delo opravil dobro«. To, da je bogat, pomeni le, da je Bog zadovoljen z njegovim delom.

»Upad varčevanja je bil recept za finančno krizo.« Zakaj je potem kapitalizem tako zatajil? Ker je zatajil Zahod? In zakaj je zatajil Zahod? Iz preprostega razloga: »Današnji Zahod je izgubil tako vero kot etiko, ki je prišla z njo.« Evropejci so »največji brezdelneži na svetu«, delajo veliko manj kot Američani in Azijci, predolgo se izobražujejo, prezgodaj upokojujejo, pogosteje stavkajo, imajo prekratek delovni čas in predolg dopust. »Poleg tega da Evropejci delajo manj, zdaj tudi manj molijo in manj verujejo.« Vse manj jih verjame v Boga in nebesa, vse manj je birmancev, pripadnost cerkvi pojenjuje, krepi se »verska atrofija«, širijo se postmoderni kulti in praznoverje, ki ne morejo nadomestiti »ekonomsko poživljajoče« in »družbeno kohezivne« protestantske etike. Verska gorečnost, ki jo srečujemo v »biblijskem pasu« Amerike, ni anomalija – prava anomalija je pomanjkanje vere, pravi Ferguson.

Nič, izguba vere v Boga je izguba vere v kapitalizem. In Ferguson najde kar nekaj »morilcev protestantske etike«, krivcev za izgubo vere: materializem (»ki je privedel do uničenja lastnega izvora, protestantske etike in askeze«), izginjanje nuklearne družine, zmanjšanje števila družinskih članov, demografsko staranje, Darwinovo evolucijsko teorijo, podaljšanje življenjske dobe (»ki je onstranstvo naredilo za bolj oddaljeno in manj zaskrbljujočo končno postajo«), socialno državo (»ki zdaj pazi na nas od zibelke do groba«), »kulturo kronične obsedenosti s samim seboj« (hedonistično slavljenje sebičnih užitkov, odklanjanje teologije v korist pornografije in groteskno nasilnih filmov in videoiger, »vojnografije«), Sigmunda Freuda.

Evropski kapitalizem lahko reši le vrnitev k Bogu. Kdo mislite, da kuri kapitalizem na Kitajskem? Partija? Ne. Kdo pa? Krščanstvo! »Na Kitajskem tiskajo več biblij kot v kateri koli drugi državi.« Krščanstvo Kitajsko osvobaja konfucijanstva, »te v notranjost usmerjene filozofije, ki v konkurenci, trgovanju in delavnosti vidi pogubne uvožene vplive«. Bolj ko cveti krščanstvo, bolj cveti kapitalizem.

Zakaj je v Ameriki vera v kapitalizem močnejša kot v Evropi, pa si lahko kar mislite: »Medtem ko se je reformacija v Evropi poistovetila z državami, z nastankom angleške in škotske cerkve je v ZDA od nekdaj veljala stroga ločitev religije od države, kar je omogočilo konkurenco med različnimi protestantskimi sektami. To bi lahko bilo najboljše pojasnilo za nenavadno odmiranje religije v Evropi in njeno trajno živahnost v ZDA. Tako kot v ekonomiji je tudi v religiji državni monopol neučinkovit.« Kar pomeni: »Konkurenca med sektami na prostem trgu religij spodbuja inovacije, ki povzdigujejo doživljanje bogoslužja in pripadnost Cerkvi. To je tisto, kar je religijo v ZDA ohranilo pri življenju.« In to je kakopak tisto, kar je ohranilo vero v kapitalizem.

Evropa kot ebola

Iz tega lahko potegnete dva spontana sklepa. Prvič, Evropa ogroža kapitalizem (zato jo je treba – tako kot nekoč Afriko – »cepiti« in narediti varno za tuje investicije, transnacionalni kapital ipd.). In drugič, katoliška cerkev se mora umakniti ne le iz gospodarstva, ampak predvsem iz politike, saj je to očitno edini način, da se tudi na trgu religij vzpostavi konkurenca, ki je pogoj za preživetje vere v Boga in kapitalizem.

Z eno besedo: če hoče Zahod preživeti, mora ohraniti kapitalizem – če hoče ohraniti kapitalizem, se mora vrniti k Bogu. Še toliko bolj zdaj, ko nimamo več monopola nad tem, kar je nekoč Zahod ločevalo od Vzhoda, saj so kapitalizem in tisto, kar pride z njim, posvojili že tako rekoč čisto vsi.

Zahod lahko hitro potone, pravi Ferguson – v življenju ene generacije. Ne brez razloga. »Ta duhovni vakuum pušča zahodnoevropske družbe v ranljivem položaju – izpostavljene so zlim ambicijam manjšine, ki pa ima svojo vero, in njenim političnim ambicijam, da razširi moč in vpliv svoje vere v državah, ki so sprejele njene pripadnike.« Jasno, Ferguson s tem meri na islam in muslimane.

Evropa je pač ebola – ovira za kapitalizem. Zato tudi Evropi zdaj počnejo to, kar je sama nekoč počela Afriki.

Kaj to pomeni? Bolj ko se v Evropi krepi islamizem, bolje za kapitalizem? Mar muslimani ne slovijo po izredno močni veri? Že, pravi Ferguson, toda islam ne premore drugih »ubijalskih aplikacij«, ki so ustvarile kapitalizem. Kar pomeni: islam je ovira za kapitalizem. Kot ebola v Afriki – in kot Islamska država na Bližnjem vzhodu.

Ironija je v tem, da so muslimani nekoč natanko tako videli Zahod – kot oviro za svoj imperializem. Kot afriško tropsko bolezen. Kot ebolo. Ferguson namreč v Civilizaciji zelo pikantno popisuje, kako je pred 500 leti izgledal Zahod. Drugače od vzhodnih imperijev, kitajskega in otomanskega, ki sta brezmejno cvetela, je Zahod izgledal bedno in primitivno, kot popolna vukojebina: za sabo je imel epidemijo kuge, ki je prepolovila prebivalstvo, razsajali so tifus, griža in črne koze, higienske razmere so bile slabe, mesta so smrdela, ljudje so bili podhranjeni, pričakovana življenjska doba je bila kratka (življenje je bilo »samotno, siromašno, grdo, nasilno in kratko«, kot je rekel Thomas Hobbes), vojne so bile večne, v Angliji je bil na prestolu morilski gobavec, njegovo kraljestvo je bilo še najbolj podobno »greznični jami«, v Franciji je divjala krvava vojna med dvema dinastijama, škotskega kralja pa so zajeli pirati. Londonski Tower je v primerjavi s palačami Prepovedanega mesta izgledal neresno, londonski Bridge pa v primerjavi z mostom Bao Dai še slabše.

Prav res: kako bi lahko kdo tedaj tam delal biznis? Evropa je izgledala kot ovira za kapital, trgovanje, poslovanje, kšeft in izkoriščanje naravnih bogastev. Ha.

Drugače od tistih, ki živijo v strahu pred koncem sveta, živi Ferguson v strahu pred koncem kapitalizma. In konca kapitalizma se boji bolj kot konca sveta. Kar je čudno: razlaga nam, da vsi imperiji slej ko prej propadejo, obenem pa verjame, da bo kapitalizem živel večno.

Toda za kapitalizem se mu ni treba bati. Zahod ga je izvozil na vse konce sveta. In Vzhod ga zdaj Evropi vrača v radikalizirani obliki. Le zakaj ne: Evropa je pač ebola – ovira za kapitalizem. Zato tudi Evropi zdaj počnejo to, kar je sama nekoč počela Afriki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.