Slovenski prispevek k iraški klavnici

Irak in še posebej Bagdad znova pretresajo bombne eksplozije in sektaško nasilje, ki ga je pomagala ustvariti tudi slovenska podpora napadu na Irak ter poznejše usposabljanje sektaške šiitske vojske.

"Misija opravljena!" Tako je sporočil nekdanji ameriški predsednik George W. Bush in se slikal na letalonosilki v Perzijskem zalivu. Prepričan je bil, da je vojna končana. V mesecih pred tem so ameriški gubernatorji demontirali celotno iraško vojsko, na smetišče zgodovine spravili danes zelo potrebno iraško vojaško letalstvo, na ulice in med brezposelne pa pognali najboljše iraške oficirje in vojake ter si svojo iraško, "zavezniško" vojsko zgradili na novo, "od začetka". Projekt je stal na desetine milijard dolarjev. Najboljše položaje so kmalu dobili dotlej zapostavljeni šiiti. Tudi sosednji Iran je bil zadovoljen. Vendar idila ni trajala predolgo. Več>>

Začeli so se upori in državljanska vojna, ki so jo ameriški vojaki še podpihovali, v upanju, da se bodo frakcije "nevtralizirale". Vojska, ki so jo "profesionalizirali", je nato klonila pod korupcijo in je v večini primerov obstajala samo še na papirju, pri čemer so številni oficirji in vojaki nadrejenim prepuščali tudi polovico plače, samo zato, da jim ne bi bilo potrebno čepeti v vojašnicah. Islamski skrajneži pod vplivom Savdske Arabije pa so se medtem združili z nekdanjimi Sadamovimi oficirji in počasi, še posebej zaradi terorja vse bolj dominantno šiitsko usmerjene vojske, vzpostavili svojo vojsko Islamske države (ISIS), ki sedaj terorizira ne samo Irak, pač pa tudi Sirijo.

Irak je zato danes v zelo slabem stanju. Danes je enako, če ne celo huje kot med leti 2004 in 2009. Bagdad v zadnjem času znova pretresa serija eksplozij. Časniki v Bagdadu poročajo, da so "barbari pred vrati" Bagdada, istočasno pa bombne eksplozije znova dan za dnem uničujejo vse pred sabo v številnih četrtih iraškega glavnega mesta. Več kot 50 ljudi je umrlo samo ob zadnjih napadih oktobra, za največ napadov pa je odgovorna prav ISIS. V okrožju Davlaji sta tako nedavno eksplodirali dve avtomobilski bombi, ki sta ubili med 14 in 16 civilisti in ranili še 30 drugih. Avtomobil-bomba, ki se je razstrelil pred cesto zaporo, je ubil najmanj 12 ljudi, med njimi sedem policistov. Naslednji avtomobil-bomba je odnesel življenje šestih ljudi. Bombe večinoma eksplodirajo v šiitskih predelih mesta, vendar varnih mest v Iraku preprosto ni. Kaj to pomeni, si je mogoče ogledati na strani, ki šteje žrtve v Iraku. Deset, dvajset, trideset, skoraj osemdeset žrtev, to so podatki za posamezne dneve, dan za dnem. V celotnem Iraku je 22. oktobra umrlo 40 ljudi, dan pred tem 53, dan pred tem 78, od tega 20 s strani samomorilca - in tako naprej. V Mosulu so profesorja obglavili pred dijaki, zločini v Faludži, ki se nahaja v obroču ISIS-a pa se težko preštevajo. Da bi si lahko bolje predstavljali, kaj to pomeni samo za Bagdad, je Guardian naredil zemljevid in na podlagi podatkov iz WikiLeaksa označil točke v mestu, kjer je prišlo do bombnih napadov in podobnih incidentov z orožjem samo med leti 2004 in 2009. Približno vsaka tretja točka na karti predstavlja bombno eksplozijo. 

K vsaki točki je ob tem potrebno prišteti še to, kar se na tej karti seveda ne vidi - žrtve, od nekaj do nekaj deset in več ob vsakem napadu. Pri tem pa ti podatki sploh ne prikazujejo še napadov zaradi kriminala in podobno. Za ZDA "končana misija", ki jo je leta 2003 pozdravil tudi tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in so mu podporo dajali tudi slovenski "think-tanki", se je nato prevesila v šolanje vojske, ki je v času vlade Al Malikija z nasiljem proti sunitom precej prispevala k razmahu državljanske vojne v Iraku. Tudi Slovenija je poslala štiri inštruktorje. To so kritizirali le redki politiki, novinarji, uredniki in komentatorji. Pri tem so nekateri inštituti, na primer z državnim denarjem bogato založen "Inštitut za strateške študije", ki je v Sloveniji gostil tudi avtorja Vilenske deklaracije, odkrito podpirali angažiranje Slovenije v Iraku. Direktor omenjenega inštituta, ki je javno branil tudi odločitve slovenske vlade, da v Irak pošlje svoje inštruktorje (ki so verjetno šolali tudi tiste vojake, ki so tako "slavno" zbežali pred borci ISIS-a), je Sloveniji celo "iracionalno" in "znanstvenofantastično", kot to v svoji diplomski nalogi opiše Anuška Delić - napovedoval gospodarske koristi.

Takole je na primer še leta 2003 Borut Grgič vzneseno pripovedoval na posvetu pri predsedniku države Janezu Drnovšku o "prihodnosti Slovenije": "Sadam Husein je bil problem, ker je bil eden od glavnih virov nestabilnosti v regiji. Z drugimi besedami, bil je ovira za razmah poslov. Amerika je imela voljo in je odpravila ta problem. Nobenega dvoma ni, da bi jo morali odločno podpirati pri teh prizadevanjih. Ameriška vojna proti Sadamu je trdna srednjeročna naložba, ki lahko nedvomno precej koristi tudi Sloveniji. Bistveno je, da ne popustimo. Ta naložba se bo obrestovala pozneje in naj ne bi privedla samo do osvoboditve Iraka, ampak tudi Bližnjega vzhoda v širšem smislu. Zdaj ko Sadama ni več, je potrebno Ameriki v Iraku pomagati," sklene zunanjepolitični svetovalec Borut Grgič in na koncu še oceni, da bi bila slovenska industrija v Iraku "lahko konkurenčna". In enajst let pozneje si lahko ogledamo, kam nas je popeljala sladkobesednost takšnih "svetovalcev", prisesanih na nekdanje Ruplovo finančno popkovino na MZZ. Danes lahko natančno vidimo, kako je Amerika "odpravila nestabilnost", ker je imela "voljo" in kako je bila vojna "trdna srednjeročna naložba", ki se nam sedaj, ko borci ISIS-a obglavljajo ameriške novinarje ,menda "obrestuje" po vsem "osvobojenem" Bližnjem vzhodu. Kjer dan za dnem ne cvetijo Grgičevi "posli", pač pa le bombne eksplozije, obglavljanja in množični poboji. Ne da bi znova doživeli kakršnokoli "humanitarno intervencijo".

Tudi promocija slovenske industrije v Iraku se je na koncu končala precej prozaično, saj je imel še največ koristi od tega prav Borut Grgič osebno oziroma njegov inštitut, ki je od države v tem času prejemal velike vsote za promoviranje politike, ki je povzročila masaker v Iraku. Inštitut je namreč imel precej stalen dotok denarja s strani MZZ, Ministrstva za obrambo in vladnega Urada za komuniciranje in je kljub trditvam o svoji "neodvisnosti" v letih svojega aktivnega delovanja do konca leta 2008 izključno iz državnih virov prejel skoraj dvesto tisoč evrov sredstev za promoviranje politike, ki je samo še poglobila sedanjo klavnico v Iraku in ga spremenila v državo, v kateri misija še dolgo časa ne bo opravljena.